Augusto Monterroso: Zgodbe, basni, utrinki

+ + + +

Drobci in posip, oster kot pokopališki

»Pogosto slišim, kako hvalijo kratkost, in se za hip tudi sam počutim prav srečnega, ko slišim, kako ponavljajo, da je vsaka dobra stvar še dvakrat boljša, če je kratka,« je latinskoameriški pisatelj Augusto Monterroso deklarativno, pa tudi z ironijo in ne brez satirične osti, ki je obrnjena proti ponavljavcem in repeticiji, zapisal v uvodu k enemu svojih fragmentov. Ta drobec verjetno najbolje povzema njegovo poetiko.

Monterrosa (1921 –2003), gvatemalsko-honduraško-mehiškega pisatelja, naklonjenega nikaragovskim sandinistom ter podobnim protikolonialnim in protiimperialističnim gibanjem v regiji, v knjigi Zgodbe, basni, utrinki dobivamo v obliki naborov kar najkrajših oblik, ne vedno sprijetih v mikrozgodbo. Tu so prozne enovrstičnice, pol strani dolge basni, ki zajebavajo malomeščane in akademike, pa tudi daljši premisleki in posmehi o resni književnosti in zagatah pisanja. Pri tem je medbesedilen, v njegovih zapisih prepoznavamo vzornike, od katerih pa se loči predvsem po navihanosti, diskretnem in zato delujočem angažmaju in humorju.

Monterroso je nekakšna zgoščenka latinoameriške književnosti. Ves čas piše o avtorjih iz regije in tudi vseh drugih. Posmehljivo govori o skrivnostnem življenju knjige, potem ko ta zapusti avtorja, pa o njegovi grozi, da se bodo literarne osebe pirandellovsko osvobodile in bo treba položiti račune. Posmehuje se zahodnemu odkritju srednjeameriških diktatorjev, kot bi Zahod ne imel lastne diktatorske tradicije, in podobno.

Gre za knjižničarskega pisatelja, ki veliko dolguje ponovno odkritemu proznemu esejizmu, erudiciji v pisanju in apokrifnemu preoblačenju starih mojstrov. Vendar se obenem zaveda, da je Jorga Luisa Borgesa, še enega velikana latinskoameriške književnosti in mojstra kratkih zgodb, brez obrata slogovno nemogoče, tematsko pa nepotrebno posnemati.

Reprezentativni izbor, s katerim postreže knjiga, je žanrsko raznolik, niha med biografijo in izmišljijo, sprevrača klasiko, ponovno fragmentarno odpira velike razprave in navaja starine. Izdatno se pase po že napisanem, vendar s posebnim smislom za zafrkljivost; nekatere teme, ki jih imamo za stebre »borgesovščine«, denimo prevrne iz nenavadno sproščenega in anarhističnega zornega kota. In demokratičnega, zato lahko poleg erudita na nedolžni ravni ta izbor bere tudi tisti, ki v velike literarne teme ni povsem pomoče