Jack White: Boarding House Reach

Jack White je sodobna ikona rock’n’rolla. Ustvaril je nekatere od najspevnejših kitarskih rifov, ki jih soglasno pojejo celo polne tribune navijačev, tudi takšnih, ki še nikoli niso slišali za The White Stripes. Od razpada te skupine, dvojca z bobnarko Meg White, s katero je začel graditi veličasten opus in nedvomno doživel tudi ustvarjalni vrhunec, je bil dejaven v številnih zasedbah, od The Raconteurs do The Dead Weather, zadnja leta pa se posveča predvsem solistični karieri. Ta je obrodila dve izjemni plošči, zato ni čudno, da smo od tretje, ki je izšla te dni, pričakovali veliko. Navsezadnje je Jack White kitarski genij in izjemen skladatelj, ki v sodobno (indie) rock produkcijo že dvajset let domiselno vpeljuje zvrsti, kot so blues, gospel in country.

No, z novim studijskim izdelkom Boarding House Reach pa želi vztrajno dokazati, da ustvarja, ne da bi se še kdaj ozrl na širok nabor svojih dosedanjih stvaritev. Pri tem se očitno zabava, kar pripomore k igrivi pestrosti. A prav ta je hkrati blagoslov in prekletstvo kaotičnega novega albuma.

V preteklosti je Jack White dokazal, da je mojster aranžiranja klasičnih in učinkovitih struktur, tokrat pa se zdi, da se z nekonvencionalnimi skladbami trmasto oklepa želje po šokiranju občinstva. Siceršnjo rock’n’roll brezbrižnost vseskozi nadgrajuje z vztrajnim spajanjem nezdružljivih prvin, pri čemer se na vse pretege trudi, da bi ustvaril nekaj novega, svežega in presenetljivega. To mu uspe, a žal je rezultat nekonsistenten, nekarizmatičen in na trenutke celo neposlušljiv. Pogosto vpeljevanje synthov in digitalnih beatov zgolj dokazuje, da raba elektronike v kontekstu preigravanja bluesovskih lestvic ni ravno posrečena zamisel.

Seveda ni vse tako mračno. Na najsvetlejših točkah plošče ponudi skladbe, ki bi lahko delovale kot singli iz zlatih let dvojca The White Stripes. Še več, na albumu Boarding House Reach pravzaprav mrgoli domiselnih zamisli, a avtor jim nikakor ne pusti zadihati. Takoj ko se plošča zasidra v trenutkih, ki jasno odražajo nadarjenost njenega avtorja za skladanje brezčasnih rifov, preklopi v nekaj nepričakovanega, pa naj gre za vložke poezije, tako imenovani spoken word, ki spominjajo na protestno vzklikanje po megafonu, ali za nerodno rapanje, ki v kombinaciji z udarno podlago zveni kot nu-metal s preloma tisočletja. Pomanjkanje prave substance poskuša nadomestiti z dolgim soliranjem s kongami, površno kritiko zlobnih korporacij in navsezadnje s hordo izjemnih studijskih glasbenikov.

Splošen vtis je, da je ploščo ustvaril nori znanstvenik, ki mu je malo mar za ustaljene žanrske okvire. A kar sprva deluje osupljivo, se kmalu začne spotikati ob Whitovih težnjah, da bi ustvaril nekaj prelomnega. Rezultat je kolaž zanimivih, a nerazvitih zamisli, ki zaradi izčiščene produkcije in rafalov virtuoznega soliranja pogosto zvenijo kot razkuhana prog-rock mineštra.