Juan Rulfo: Pedro Paramo

+ + + +

Pokrajine duhov in glasov

Mehiški pisatelj Juan Rulfo (1917– 1986) se je, ker je bil uradnik za mehiške staroselce – torej neodvisen od pisateljevanja, srečnež – zavedal, da manj ko bo napisal, trdnejša in manj omadeževana bo njegova slava: romanček Pedro Paramo in zbirka kratkih zgodb, oboje napisano v prvi polovici petdesetih let, sta ga ponesla med legende, ki naj bi spodbudile nič manj kot sloviti roman Sto let samote Gabriela Garcie Marqueza.

V romanu Pedro Paramo vse sproži sinovo odpotovanje k neznanemu očetu, potem ko ob materini smrtni uri izve njegovo ime ter po fantastični logiki romana zatava med mrtve in umirajoče. Očetovo posestvo je zapuščeno, na njem divji konji iščejo preminule gospodarje in duhovi, ki naseljujejo skromne koče, dobivajo glasove in sestavljajo zgodbo o veleposestniku in njegovih zlodelih. Pedro Paramo, tipični predstavnik srednjeameriških velikih fevdalcev, je namreč čisto zlo: posilstva dekel, tako in drugače motivirani umori in komploti, nečloveško in brezčutno ravnanje z ženami ter kopica nepriznanih nezakonskih otrok – to je njegovo življenje. Pedro kuha upor, kadar je treba potegniti z revolucionarji, oborožuje milice in vigilante, potem paktira z vlado, če se da, z župnikom tako ali tako, nategne vsakogar na vse načine. Na koncu sreča bridko smrt, posestvo se že prej razsipa in razen kakšne dekle, ki se spomni svojega poguma ob zavrnitvi gospodarja in ji je zdaj skoraj žal, ga nihče ne ohrani v lepem spominu. Sinova pot je torej potovanje po njegovi biografiji in rezultat te je negativni total.

Vendar pa zgodba o močni in zli osebnosti in njeni hegemoniji ni tisto, kar je Rulfu in romanu prineslo slavo, in bolj kot na Sto let samote posamezna poglavja potegnejo na Patriarhovo jesen, še eno znano delo Garcie Marqueza, in romane o diktatorjih, tako priljubljenih literarnih tarčah v regiji. Prepoznavnejši in učinkovitejši so pripovedna tehnika, kronološko preskakovanje in mešanje ravni pripovedi. Obseg je očarljiv, od tope vlažne brezperspektivne bede do popisov izpraznjenih pokrajin, posedenih z duhovi, nekakšnih ogolelih predprostorov onstranstva. Pri specifični kompoziciji izstopa poliperspektivičnost, za katero poskrbijo vložene zgodbe, ki se kot da mimogrede prisanjajo in prismukajo, fragmenti so nametani in izrivajo drug drugega.

To je svet slutenj in povezanosti bedne empirije z nadzemeljskim svetom, v katerem mrtvi medsebojno občujejo in se obiskujejo in pošiljajo poročila umirajočim, vse je nabito s pomeni in prerokbami, razkritji in znamenji vseh vrst. Dokler ne prepoznamo neozemljenosti glasov, dokler ne vidimo mozaične strukture vloženih zgodb, je roman bolj tok krikov in šepetanj, blodečih duš in umirajočih, če ne že umrlih stark in devic, revic in žena in kakšnega koruptnega farja za zraven. Iz vsega in nad vse pa se povzpne zlohotna figura Pedra Parama, ki je tak tipičen padre padrone, na svojem bog in še bolj batina. Trd, zgoščen in aromatičen bralni orešček.