Sylvie Germain: Magnus

+ + + +

Noč je v gozdu doma

Magnus je ofucan medvedek z rutico z imenom okoli vratu in z od bomb ožganim uhljem, po katerem si protagonist romana nadene ime, potem ko odvrže ali izgubi vsa druga: tisto, po katerem so ga klicali starši in ga je moral spremeniti, ko so bežali zaradi očetove službe v zavodu, iz katerega se nihče ne vrne – mali si misli, da zaradi tifusa.

Oče pobegne v Mehiko, ne več tako lep in samozavesten in ne več v prekrasni uniformi, in se tam menda samoubije zaradi propadlega projekta, katerega del je bil tudi zavod, kjer je bil glavni. Mati ga izroči stricu pastorju, ki je zaradi poroke z Judinjo odpadniško pobegnil iz rajha v London, in umre. Magnusu pa se v Mehiki na misiji iskanja odgovorov ob branju Rulfovega romana Pedro Paramo dogodi eden od napadov, eno od videnj: ugleda prizor iz Hamburga, v katerem je med zračnim napadom zgorela ženska, verjetno njegova prava mati.

Francoska pisateljica Sylvie Germain (letnik 1954) dodobra zaplete zgodbo, Magnusa pod različnimi imeni spremljamo po svetu, vse življenje preživi brez doma, tudi tistega, ki mu ga daje jezik. Je nekakšen obrnjeni Kaspar Hauser (Nemec, ki je trdil, da je odrasel v popolni izolaciji), najdenček, ki se zlahka pretika med provizoričnimi domovi in identitetami, ne da bi se v kateri zares naselil. V silovitih sinestezijah, v eksplozijah barv in videnj na tankem robu, ki ločuje norosti od razodetij, pa se mu po drobcih odkriva otroška travma in zraven nabira zgodovinsko gradivo: recimo o skupini pastorjev, ki osnujejo Izpovedno cerkev, s katero se hočejo izogniti podreditvi prejšnje cerkve nacizmu. Vendar se Magnus preteklosti neusmiljeno zave na Dunaju, kjer ostareli, a še vedno vitalni možak v gostilni v ožji družbi silovito poje samospeve, ki se jih Magnus spomni iz otroških let, z istim naglasom in poudarki.

Roman Magnus je spisan sugestivno in kompozicijsko premišljeno; Germainova med oštevilčene, nekaj strani dolge fragmente pretika zgodovinska dejstva, se pri gradnji štimunge naslanja na poezijo od Celana do rabinskega modroslovja in heroičnih lieder z otožno in mračno atmosfero, predvsem pa Magnusu, ki je ves čas na begu, priskrbi nekaj imenitnih prizorišč. Dovrske pečine in citati iz Kralja Leara, dunajski gostilniški vrtovi, ožarjena odprtost mehiške polpuščave, llana; vse, da bi pokazala njegovo brezdomnost in ga vodila proti približku sprave, če že prava identiteta in izvor ostajata v spominu nedostopna in so severna obzorja, s katerih verjetno prihaja, za vedno zamrznjena gruda.

Pisava Germainove je na nezgrešljivi sledi prenovljene in razblažene moderne proze. Potopljenost v nevednost, negotovost in nemir, slutnja in prelomi, ob katerih vedno odpade del srca, v celoti prežemajo to spretno spisano in iz fragmentov stkano življenjsko zgodbo, ki zgošča usode številnih pregnancev v prejšnjem stoletju.