Luna J. Šribar: Starinarnica

Iz zbirke Prvenci.

Glede na založbo, ki je osnovala novo zbirko, postaja pisanje prvega romana nov literarni žanr. Njegov avtor je pač prost in si lahko slog, perspektivo in tematiko zgradi mimo šablon. Pa še bralec pristopi z radovednostjo, kakšna zgodba se skriva pod imenom, ki ga še ne pozna.

Ob naslovu dela Lune J. Šribar najprej pomisliš na Knjigarnarja iz Kabula, na lik, ki kljubuje diktatu modernosti. Dejansko, starinar postavi poseben vrednostni svet, v katerem dobijo čar odvrženi predmeti. Namesto lepo zavitih artefaktov, podprtih z reklamo, so tu objekt želje zavrženi, zaprašeni, kdaj celo počeni in zlomljeni predmeti.

Kakšna miselna asociacija pritegne človeka v starinarnici, da se ogreje za demodé izdelke? Predmete preprosto poosebi, prinašajo mu spomine na osebe in dogodke, ki so vmes izpuhteli. Naenkrat pa se izkaže, da nimajo cene, da v starinarničinem svetu veljajo drugačni zakoni menjave blaga.

Ob tem zastavku predmetov, ki nehote postanejo osrednji junaki, avtorici resda ne uspe napraviti literarne mojstrovine s slikanjem odnosov med ljudmi, a bralec bo vseeno brskal naprej po knjigi, njena moč je simpatični uporni credo. Ujetost v konzumerizem postane nič v primerjavi z iskanjem odvrženih reči. Ne le da vsaka reč pripoveduje zgodbo prejšnjih lastnikov, sam modus opazovanja, iskanja in izbiranje bodisi na kosovcih bodisi v starinarnici postane užitek na sebi, skratka ustvarjalno početje. Zato se v njem najdejo klošarji in biznismeni, cunjarji in marketinški guruji, džankiji in frizerke. Šarm zgodbe je tako močan, da so zanj vsaj za hip pripravljeni zapustiti svoje koloteke.

Knjiga z idejo.