Nina Mršnik: Moja metoda je sprejemanje napak

Oblikovalka, ki soustvarja pohištvo iz odpadkov in sooživlja pozabljeno tradicijo ročnega tkanja preprog, najbolj pa jo poznamo po portretih

Ker je Nina Mršnik predvsem oblikovalka, je morda malce krivično, da jo zadnja leta najbolj poznamo kot risarko portretov. A njeni portreti, sploh tisti, na katerih je upodobila znane osebnosti, so postali tako zelo priljubljeni, da krasijo številna stanovanja po Sloveniji in zunaj naših meja. Verjetno tudi zato, ker so njeni portretiranci, od filozofa Slavoja Žižka do papeža Frančiška, od nekdanjega jugoslovanskega voditelja Tita do izumitelja Nikole Tesle, vsi po vrsti takšni, da znajo iz opazovalca izvabiti vsaj droben nasmešek. Hecni so, humorni, kot nekakšne karikature, čeprav nenamerno.

Portrete je začela ustvarjati leta 2012, med trimesečno umetniško rezidenco na Dunaju. Tja so jo pravzaprav povabili kot oblikovalko, ki naj bi med bivanjem v avstrijski prestolnici naprej razvijala svoj domiselni in duhoviti študentski projekt Sovražim stole (I hate chairs), ki je med drugim navdušil tudi svetovno znano raziskovalko trendov Li Edelkoort, in to celo tako, da je Nino Mršnik leta 2008 uvrstila na znameniti seznam stotih največjih talentov oblikovanja na svetu. S čim jo je prepričala? S tem, da je na oblikovanje stola, tega arhetipskega produkta, ki naj bi se ga enkrat lotil prav vsak industrijski oblikovalec, pogledala z druge plati. Namesto v delavnico se je odpravila ven, na javne površine. Tam je opazovala mimoidoče in z zanimanjem beležila, kam sedejo, kadar v bližini ni stolov in klopi. In tja, kamor so sedli, na ograjo, stopnice, robnik, je potem narisala stol. Enkrat z barvo, drugič z lepilnim trakom. Navsezadnje je v očeh ljudi to poulično okrasje že bilo – stol. A prevrtimo film naprej: prispela je na Dunaj, kjer naj bi ta projekt razvijala naprej. Čeprav se je temu dolgo upirala, naj bi ustvarila »pravi«, tridimenzionalni stol.

Kmalu pa se je vse zapletlo, izbira primernega lesa, dogovori z mizarjem ... in tako je vsak dan bolj zavidala štirim kolegom slikarjem, ki so lahko le sedli za platno in ustvarjali sami, v miru, neodvisno od vseh. Nekega dne je še sama vzela papir in svinčnik in začela risati. Pred njo se je razbohotila podoba enega od prijateljev. Nato je narisala še enega prijatelja. Risbi je podkrepila z živahnimi akrilnimi barvami in presenečena si je morala priznti, da ji je rezultat všeč. Stol je potem vseeno izdelala. Na zaključni razstavi na avstrijskem ministrstvu za kulturo pa je razstavila tudi portreta. Ta dva, prva dva, sta ji še vedno najljubša.

Od takrat jih je naredila že na stotine. Portretirala je slovenske književnike, med drugim Srečka Kosovela in Ivana Tavčarja.

Portretirala je ikone arhitekture, denimo Alvarja Aalta, Oscarja Niemeyerja in Zaho Hadid. Portretirala je še številne druge znane osebnosti, tudi glasbenika Princea in modnega oblikovalca Valentina, pa tudi mnoge »običajne« ljudi, ki jih sama pozna ali pa tudi ne.

Že njen študentski projekt Sovražim stole je navdušil, tudi svetovno znano raziskovalko trendov Li Edelkoort, ki je Nino Mršnik uvrstila na znameniti seznam stotih največjih talentov oblikovanja na svetu.

Vse to jo je povzdignilo v eno naših najdejavnejših in najprepoznavnejših portretistk, a sama je, kadar spregovori o tej veji svojega ustvarjanja, vedno nekoliko zadržana. Že res, da je nepričakovano postala tudi ilustratorka, vendar je njen način ustvarjanja zelo specifičen. »Moja metoda je sprejemanje napak. Vsaka napaka postane del risbe. Radirke ne uporabljam,« pravi. Ustvarjanja portretov tako ne doživlja kot umetnost, temveč kot obrt. »To je seveda obrt. Res pa je, da med svojimi projekti nujno potrebujem tudi takšnega. Vedno namreč pravim, da potrebujem nekaj, kar me intelektualno stimulira in premika naprej, in nekaj, ob čemer začutim repeticijo, proizvodnjo, tekoči trak. In recimo, da je to moj tekoči trak.«

Takšno razmišljanje, da pri delu potrebuješ dva dopolnjujoča se pola, ji je vcepila mama, po poklicu arhitektka. Pravzaprav sta bila arhitekta oba, mama in pokojni oče, in že od malega ( je letnik 1982) ju je opazovala pri delu. Sedela je poleg njiju in tako kot onadva risala hiše. Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo tudi sama pristala na istem področju, potem pa ji je na sprejemnih izpitih za študij arhitekture v Ljubljani nepričakovano spodletelo. To ji je za hip spodneslo tla pod nogami, a hitro je našla alternativo: študij arhitekture v Benetkah, ki so prav tako blizu njenemu domačemu Kopru. Nazadnje je res pristala v mestu na vodi, na natanko tisti fakulteti. Vendar ne na arhitekturi. V zadnjem hipu se je premislila in se vpisala na industrijsko oblikovanje.

Danes pravi, da boljše odločitve ne bi mogla sprejeti. To je bil čas zelo intenzivnega študija, hkrati pa spoznavanja vrhunskih italijanskih oblikovalcev in učenja od njih. Obvezno prakso je opravljala v sloviti Benettonovi Fabrici. »Samo eno mesto je bilo na voljo in izbrali so mene,« se spomni. In tako je v njej začelo rasti navdušenje nad oblikovanjem in še zlasti nad tem, kako neverjetno širok pojem je to.

To pa jo je pripeljalo na podiplomski študij na prestižni londonski Royal College of Art. Tamkajšnji študij oblikovanja velja za najboljšega na svetu. Ga je tudi sama doživela tako? »Profesorji so bili res izjemni, pa tudi študij je bil zanimiv. To ni bil klasičen študij s predavanji, izpiti in ocenami, namesto tega smo imeli platforme, ki so ponujale vsaka svoj pogled na oblikovanje, načine raziskovanja, študiranja ... Ob petkih pa smo poslušali tiste, za katere smo študenti v anketi zapisali, da bi jih želeli poslušati najraje na svetu. In vsi ti idoli so res prišli.« Ključno, kar ji je dala ta šola, pa so poznanstva. Sošolce ima po vsem svetu, nekateri so danes že prepoznavna oblikovalska imena.

Njen največji podpornik med profesorji je bil nizozemski oblikovalec Jurgen Bey in po koncu študija jo je skupaj s še tremi sošolci za mesec dni povabil k sebi na Nizozemsko. Amsterdamski dizajnerski hotel Lloyd ga je angažiral kot enega od oblikovalcev, ki naj bi unikatno opremili njegove sobe, profesor pa je nalogo odstopil svojim varovancem. Potem je ostala na Nizozemskem in se s prijatelji preselila v eno od hiš, ki jih za zelo nizko najemnino oddajajo mladim umetnikom. Pod imenom The mobile workshop group so vodili delavnice in svoje znanje prenašali na študente. Povabili so jih celo v London in Moskvo.

S takšno popotnico se je leta 2010 vrnila domov, na Obalo. Takoj je začela povezovati tamkajšnje arhitekte, oblikovalce in obrtnike v nov »bend«, v Grupo, in skupaj so poskrbeli za videz tedaj novoustanovljene ljubljanske Gostilne dela. Zaradi neizkušenosti so sicer naredili veliko napako: samo zato, ker so bili mladi in še neuveljavljeni, se jim je zdelo prav, da delajo zastonj. »Tega danes ne bi več ponovila, ker s tem škodiš sebi in drugim oblikovalcem,« priznava.

Po drugi strani ji je ta projekt prinesel številna nova poznanstva, med drugim s člani skupine mladih industrijskih oblikovalcev Rompom. Skupaj so bili del ekipe, ki je vzpostavila Pop up Dom, enomesečno trgovino z deli mladih slovenskih oblikovalcev; njeno beneško in piransko izpostavo je sama tudi vodila. Z »rompomovko« Nušo Jelenec pa sta sodelovali še pri številnih drugih skupnih podvigih. Njun najpomembnejši je povsem oblikovalski: pod imenom Toasted furniture (Pečeno pohištvo) razvijata pohištvo iz odpadne plastike.

Začelo se je z navadnim malim toasterjem, s pomočjo katerega sta ugotovili, da se zavržene plastične steklenice in stekleničke topijo že pri nizki temperaturi. Iz tega sta razvili tezo, da bi odpadno plastiko lahko reciklirali tudi tako, da bi jo pretopili v plošče velikih dimenzij in iz njih izdelovali pohištvo. Zgradili sta ogromen toaster, v katerem je mogoče taliti plošče velikosti 140 x 170 cm, in prvi prototip mize, sestavljene iz njih, sta nedavno predstavili v ljubljanskem Poligonu. In kako je videti miza, narejena iz odpadkov? Presenetljivo lepo. Ob pogledu nanjo je težko verjeti, da je narejena iz stvari, ki bi jih sicer odvrgli v smeti, zato njeni avtorici upata, da bosta projekt, ki pravzaprav spodbuja k sistemskemu premiku pri ravnanju z odpadki, lahko razvijali naprej. Seveda si želita, da bi sčasoma dočakal tudi redno proizovodnjo.

»Ideje si moraš zapisovati, da se prevetriš v kreativnem smislu. Biti prekarni delavec v današnjem svetu je lahko zelo stresno in takšni premisleki mi dajejo neko podlago, da vem, kdo sem in kam grem.«

Proizvodnjo pa je že dočakal projekt, ki je bolj kot v našo prihodnost zazrt v preteklost, v ohranjanje tradicije. Tega se je Nina Mršnik lotila skupaj z arhitektko Ivano Blaž, cimro iz beneških dni, ki ji je pogosto pripovedovala o čilimih in drugih vrstah ročno tkanih preprog v hiši njene babice v Bosni, a stara obrt ročnega tkanja preprog je v zadnjih desetletjih, sploh pa po vojni v 90. letih, skorajda povsem izumrla. Nekoč pa ju je prešinilo, da bi tradicijo lahko oživili. Vendar tako, da bi na preproge nanesli nove, sodobne motive. Z veliko truda sta leta 2015 v Bosni našli nekaj preostalih izkušenih tkalk in vse odtlej pod njihovimi izjemno potrpežljivimi prsti nastajajo ročno tkane preproge blagovne znamke Kobeiagi Kilims v treh velikostih, pri čemer je za nastanek največje potrebnih kar šest tednov tkanja. Začeli sta s tremi abstraktnimi motivi in vsako leto jim dodata novo kolekcijo.

Rada ima torej sodelovanja, rada ustvarja skupaj z drugimi. Tako je bilo tudi na lanskem Bienalu oblikovanja (BIO), ki je generacijo mlajših oblikovalcev razdelil v skupine, poslal v slovenske vasi in jim naložil, naj vanje vnesejo svoje vrednote. Njena skupina je v Genterovcih na samem robu Slovenije, tik ob meji z Madžarsko, zasnovala učno pot, na kateri je bilo mogoče spoznavati procese proizvodnje in porabe hrane. Začela se je v zapuščenem supermarketu in prav tam se je tudi sklenila – s pojedino hrane, ki so jo obiskovalci nabrali po poti. Njena naloga v tandemu z italijansko oblikovalko Lucio Massari so bili kostumi za sprehod po tej poti. Bili so polni detajlov, saj je bilo v njih mogoče prenašati hrano, kurjavo, vodo.

Ta projekt se je je zelo dotaknil, morda tudi zato, ker je od sodelujočih terjal obilo premisleka o družbi, v kateri živimo in bomo živeli. Ta se ji zdi ključen, prav tako temeljiti premisleki oblikovalcev o sebi, svoji stroki in preseganju njenih meja. Vsake toliko časa si napiše osebni manifest. Tudi v času najinega pogovora ga je pisala. Ob branju smernic, ki jih je ubesedila že pred leti, se včasih sicer prime za glavo, češ, kako sem bila naivna. »Ampak to je dobro. Ideje si moraš zapisovati. To potrebujem predvsem zato, da se prevetrim v kreativnem smislu. Biti prekarni delavec v današnjem svetu je lahko zelo stresno in takšni premisleki mi dajejo neko podlago, da vem, kdo sem in kam grem.«

Če bi zunanji opazovalec pod drobnogled vzel njen dosedanji opus, bi jo bržkone označil za raziskovalko, eksperimentatorko, ki pluje med projekti, izjemno različnimi po vsebini, slogu in materialih, iz katerih so narejeni. Pri nekaterih se mora odpraviti v delavnico, druge ustvarja doma, nekateri so skupinski, drugi intimni, so pa tudi takšni, ki so mešanica vsega skupaj. Poglejmo že zgolj njene portrete: sprva jih je risala le na papir, nato jih je prenesla na les, zdaj s pomočjo strica, ki je oblikovalec keramike, raziskuje, kako jih spremeniti v skulpture iz gline.

Njeni portreti pa so se nedavno prvič znašli tudi v knjigi. Klemen Košir je dolgo, ob nešteto pogovorih po vsej Sloveniji, zbiral zgodbe o pripravi hrane pri nas in v knjigi Ojtajota nam jih je v branje ponudil skozi pripovedi kakšnih 25 fiktivnih pripovedovalcev. Vendar šele potem, ko je svoje junake predstavil Nini Mršnik in je ta v zadnjem letu prav vsem, tudi denimo gospe Tončki Ogrič iz Spodnje Idrije in mladeniču Milošu Rodiću iz ljubljanskega »Savca«, nadela še obraze.