Luca D’Andrea: V senci zla

+ + +

Prikazni iz usedlin in brezen

Zgornje Poadižje oziroma Južna Tirolska, narodno mešano gorato območje, je skoraj idealno prizorišče. Tja pobegnejo zvezde špageti vesternov opravljat službo čuvaja gorskega krajinskega parka. Spomin na tenzije in terorizem izpred desetletij je še živ in gorjanci so ravno prav nezaupljivi in malo tudi sovražni do tujcev in prišlekov, čeprav živijo od turizma, da je iz njih težko izvabiti skrivnosti. Podobno kot Bohinjski ’trikotnik’, ki je s Fužinskim zalivom postal privilegirano prizorišče domačih kriminalk in fantastičnega čtiva, je Bolzano, avtorjev rojstni kraj, z okolico imenitna freska in hkrati dovolj zanimiv in zaprt svet – kar skoncentrira in naredi ves čas dostopne vse osumljence in ljudi z motivom – za raziskavo davnega krvavega pokola. In seveda, kot se spodobi, ta svet z razkritjem skrivnosti postane nekaj čisto drugega.

D’Andrea v ospredje postavi ameriškega scenarista dokumentarcev – v glavnem se s kolegom potikata po turnejah rokerjev in delata doku v nadaljevanjih o roadijih –, ki se v dolino priženi, potem pa edini preživi nesrečo helikopterja gorskih reševalcev. Ne pride še čisto k sebi in tudi domačini še ne nehajo čisto sikati, da je sokriv, ko ga obsede okrutna smrt treh mladih ljudi, ki jih nekdo zmasakrira v neurju vseh neurij, voda pa odplakne večino forenzičnih oprimkov. V bližini je skrivnostna soteska s fosili, raznimi zavri in morda še čim, o čemer špekulirajo strokovnjaki in hkrati zagrizeni iskalci živih fosilov, ki bi se v posebnih mikroklimatskih razmerah lahko ohranili na manjših, za to primernih lokacijah. Nekaj je tam spodaj, čisto blizu, okrutno in ubijalsko, kar podobno kot dinozavri iz Jurskega parka preži, da bo oživelo, da bo preverilo svoje sposobnosti za obstanek v času avtov in helikopterjev, genetskih analiz in umetne luči, ki lahko presvetli vsako temo, se zdi pripovedovalcu. Obenem občuti, da je z odnosi, pretežno nefukcionalnimi ali odkrito sovražnimi, med prijatelji umorjenih in sploh med vsemi v vasi, kjer se vsi poznajo do obisti in imajo tudi nerešene zadeve iz preteklosti, vse narobe.

D’Andrea seveda ni pisec znanstvene proze, Chrichton in Ian McEwan sta bistveno bolj podkovana pri genetskih špekulacijah ali tehnoloških rešitvah, zato pa je V senci zla pisanje, prepojeno s sentimentom: do žene, še bolj hčerke, pravzaprav je vse bolj familiarno, zaprto, klavstrofobično in vse z vsem prepleteno. Tudi postavljeno v okolje, ki ga izkoriščajo kot kuliserijo, kar (poslovno) okolje s pridom izkorišča. Malo se pretepajo in nekaj je prav osupljivih akcij, v katerih občudujemo fizično spretnost in moč ameriških scenaristov, in zdi se, da je D’Andrejeva formula obsojena na ufilmljenje in uspešnost pri širokem bralnem občinstvu.