Blaž: Steven

Blaž Gracar, včasih znan kot Dpek, danes preprosto kot Blaž, je obalni producent razigrane futuristične elektronike, ki je v zadnjih letih nase opozoril z malo ploščo b, albumom Don’t Listen to This, kompilacijo vrhuncev svojega opusa The b Of in albumom remiksov BMX. Njegov slog bi zaradi brezbrižnega eksperimentiranja z zvokom, eklektične zmesi neštetih navdihov in naprednih produkcijskih tehnik še najbolj celostno zaobjela nerodna oznaka IDM (intelligent dance music), vendar večino del zaznamuje tudi zvesta in očitna naklonjenost hip-hopu.

Drugo dolgometražno ploščo Steven je zasnoval kot zgodbo o namišljenem prijatelju – instrumentalnem zvoku, ki ob Blaževi pomoči išče svoj glas. Plošča je torej konceptualna, vendar to zvočne izkušnje ne zaznamuje usodno, zgolj z nekaj vokalnimi vložki in naslovi skladb, v ospredju je še vedno glasba. Steven je živahen in raznolik album. Avtor pa se tudi tokrat suvereno požvižga na kakršnokoli žanrsko predalčkanje.

Komadi, ki se razbijejo v intenzivno pranje cvrčečih synthov in v lobotomijo sunkovitih sintetičnih ritmov, se na neki točki sestavijo v oprijemljivo celoto, pogosto v dubstep, še pogosteje pa gre za hip-hop beate, ki po poravnani, »politično korektni« naravi spominjajo na izpiljeni slog obalnega rojaka Gramatika. Ko se Blaževa glasba potopi v dubstep, zaradi distorziranih synthov in digitalnega hrušča bežno spominja na zloglasno različico tega žanra, t. i. brostep.

Blaževa neobremenjenost torej seže dlje od komaj še obstoječih žanrskih okvirjev; pravzaprav se zdi, da mu ni mar za aktualne trende v alternativni elektroniki – vseeno mu je, kaj velja za »kul« in kaj ne. Poleg brostepa v produkcijo neprisiljeno vpeljuje tudi prvine najvulgarnejših žanrov sodobne komercialne klubske elektronike, a jim v kontekstu igrive glasbe vdihne karizmo, ki se bistveno razlikuje od njihove primarne vloge. Tu in tam nam vseeno ponudi kakšen t. i. sick drop, a takšne sestavne dele, ki so pogosto nevarno blizu meje dobrega okusa, vseeno vpeljuje razmeroma subtilno. Gre za podoben postopek kot pri plošči Emirates, ki jo je sproduciral za N’toka.

Učinek plošče Steven je protisloven. Cenimo lahko njeno pestrost, saj nam ob poslušanju resnično ne more biti dolgčas, hkrati pa ta pestrost na trenutke preraste že v pretirano intenzivnost, ki nam ob nepravem času ali v slabem razpoloženju zlahka razpara živce. Nabor zvokov je svež in aktualen, a ga avtor občasno zagreni z osladnimi klavirskimi akordi in melodijami, ki spomnijo na podlage generičnih TV-oglasov.

Toda če pustimo razprave o nekaterih vprašljivih žanrskih prehodih in zvočnih paletah ob strani, lahko brez pomisleka zatrdimo, da Steven uspešno predstavi izjemno nadarjenega producenta, ki obvlada sodobno avdioprodukcijo in zvočni dizajn ter ju začini s samosvojimi produkcijskimi triki. Pri tem pa poslušalca večkrat privede do odziva: »Čakaj, kaj sem ravnokar slišal!?«