Bekim Sejranović: Tvoj sin Huckleberry Finn

+ + +

Sejranović, ki je sicer hodil na pomorsko šolo v Bakru, takoj prizna, da ne zna zamenjati štifta na penti, zunajkrmnem motorju, da je zanj nasedanje na sipine, ki jih preoblikuje reka, nekaj najbolj vsakdanjega, tudi do načrtovanega Črnega morja z ekipo ne pripluje, ker se vsi skupaj zataknejo v Džerdapu. Pa vendar prigod v tem porečnem romanu, sorodnem pocestnemu (on the road) žanru, samo dogajalno premaknjenem na Savo, ne manjka.

V treh dneh od očetovega izginotja, ko odrine zvečer z manjšo barko po krivolovne vrše in se niti zjutraj ne vrne, se pripovedovalcu, kar najbolj zlepljenemu z avtorjem, odvrti celotno življenje. Naredi rekapitulacijo, izostrijo pa jo mamila – o zdomskem delu na Norveškem in birokratskih zapletih pri naturalizaciji, ki jim je izpostavljen sam, njegove žene in še bolj multikulti obarvani cimri, o prejšnjih plovbah po Savi in zapletih s policisti z ene ali druge strani mejne reke, o očetovi prilagodljivosti in prikrivanju bolečine ob smrtni bolezni. To mu sin na skrivaj lajša z različnimi koktajli in tudi sicer ga imajo za nekakšnega drogeraškega guruja; v romanu je nekaj receptov za kemijanje, za mešanje pospeševalcev in relaksantov, h katerim pripovedovalec hodi v službo, odkar so ga na Norveškem po operaciji navlekli na medicinski morfij. V tem in v apologiji brezmejnega pitja in zakajanja je Sejranović nadaljevalec pocestne hipijade v slogu Mike Oklopčića in proze v kavbojkah, pri tem pa tudi že malo starejši in izmodren in v neprestanem ’še danes, jutri zares neham’ sentimentu. Ta potem pljuskne čez druge, spominja se prve in druge žene, se posipa s pepelom za vse, kar je v življenju zamočil, v partnerstvih in sploh, gloda ga občutek krivde zaradi očetovega izginotja in domišlja si, da ga je morda protibolečinsko predoziral. Spominja se prejšnjih plovb po reki, ko so z Japoncem in Norvežanom hoteli posneti filmček, pa raznih Exitov in podobnih festivalov, po katerih je ves teden prihajal k sebi, prav tako srečanj s četniki, ki so se po balkanskih vojnah umaknili na rečni otok in zdaj žalostno, kot vsi veterani v mirnem času, popivajo in vegetirajo, čeprav pri tem niso nenevarni.

Ko po treh dneh pride iz notranjih pokrajin, po katerih vejejo in jih uravnavajo praški, je oče že na letalu in leti v Avstralijo, k ženi, prevoz so organizirali drugi in je pripovedovalec spet poln krivde, ker niti osnovne sinovske dolžnosti ni izpolnil.

Sejranovićeva pripoved je mehka in sentimentalna, v njej sta ritem zamuljenosti in kakšna brzica, ne manjka globokih notranjih uvidov in referenc na prebrano, recimo že v naslovu, nekaj je uporabne filozofije, konkretnih receptov za dobro počutje ali depro naslednji dan, še več pa zanimivih fac, ki so se v življenju na reki našli – ali izgubili. Pogrešamo bolj premišljeno kompozicijo, v roman so namreč vložene kar že objavljene kratke zgodbe in tudi sicer pripoved leno napreduje, kot bi jo nosila reka, vsekakor pa gre za prozo o dogodivščinah iz krajev zemljepisno blizu in čisto noter, predvsem o dogodivščini odraščanja, zorenja in odmiranja.