Miro Cerar: Mi smo državo pripeljali iz rdečih številk, Šarec pa je občino, ki jo vodi, vanje še bolj potisnil

»Jamrati pomeni neko svetobolje, nič se ne da, vsega je kriva vlada, pa morda še malo mama in oče, ti si pa revež.«

Z Mirom Cerarjem smo se pogovarjali v prostorih stranke SMC, lučaj od parlamenta, jutro po prvem soočenju predsednikov parlamentarnih strank na RTV Slovenija. Njegova stranka je po javnomnenjskih raziskavah zdaj sicer na četrtem mestu, a v SMC računajo prav na soočenja, na katerih bi se pokazale Cerarjeve izkušnje. Njihov največji konkurent je Lista Marjana Šarca, ki poskuša ponoviti Cerarjev nepričakovani uspeh, pa tudi nepričakovani uspeh novih strank v preteklosti. Če je Cerar pred štirimi leti zmagal zato, ker je na politično sceno prišel kot nov obraz, zakaj naj bi tokrat prevladale izkušnje?

Veliko vaših nekdanjih volivcev danes podpira Šarca. Zakaj jim svetujete, naj raje še enkrat izberejo vas?

SMC je dokazala, da zna voditi vlado, da zna delovati povezovalno in konstruktivno v parlamentu, v vladi in na ravni vse države. Rezultati našega mandata so očitni: vsi ekonomski ali socialni kazalci so usmerjeni v pozitivno smer, gospod Šarec pa nastopa iz nekega popolnoma drugega položaja, kot lokalni politik, ki na državni ravni ni še ničesar pokazal.

Priznate, da je danes po vsej Evropi gospodarsko ozračje enkratno in je zato težko oceniti, koliko zaslug za uspehe v Sloveniji imate vi?

Naša gospodarska rast je daleč nad evropsko. V treh letih smo prišli iz skorajda petodstotnega proračunskega primanjkljaja v presežek. Več kot petindvajset let Slovenija ni imela urejenega upravljanja državnega premoženja, tudi to smo uredili in zato povečali donos državnega premoženja z 1,6 odstotka na 8 odstotkov. Javni dolg smo znižali z 80 odstotkov na 73 in ga prestrukturirali, tako da zdaj za obresti plačujemo več sto milijonov evrov manj. Z nami se je Slovenija odprla, sem smo pripeljali prvo veliko greenfield investicijo po osamosvojitvi, to je Magna, pripeljali smo jo prav v najbolj prizadeto, mariborsko območje. Na področju sociale smo odpravili večino varčevalnih ukrepov, socialni dodatki se povečujejo, dvignili smo pokojnine, povečujemo minimalno plačo, zaposlenost, za polovico je padla brezposelnost mladih. Ti rezultati so tudi znotraj EU Slovenijo postavili daleč nad povprečje, zaradi česar Slovenija danes ni več v skupini držav z gospodarskimi neravnovesji. Najbolj ključno pa je, da je vlada pod vodstvom SMC, po hudih turbulencah, zagotovila politično stabilnost. Volivci naj se zato vprašajo: Želimo politično stabilnost, razvoj in modernizacijo? Ali pa želimo stranke, ki so nas pripeljale v krizo, oziroma stranke, ki še nimajo kaj pokazati?

Vi ste uspeli kot stranka novih obrazov, zakaj danes novih obrazov več ne priporočate?

Smo v času hitrih sprememb in ljudje v povsem potrošniški maniri iščejo vedno nekaj novega. A treba je vedeti, da smo prevzeli vodenje države, ko je bila še globoko v krizi in je obstajala velika potreba po obratu, po drugačni politiki. Danes pa država ni več v krizi. Prav je, da neka nova stranka vzbuja novo upanje pri ljudeh. A obljubljati nekaj, kar smo dejansko že dosegli, je neresno. In to prepogosto počne gospod Šarec. Verjamem, da bi Šarec rad ponovil našo zgodbo, a njegov štartni položaj preprosto ni enak, kot je bil naš, in njegova bilanca še manj. Mi smo državo pripeljali iz rdečih številk, Šarec pa je občino, ki jo vodi, vanje še bolj potisnil.

Skratka, ker ni več krize, novi obrazi niso več potrebni?

Sam gospodu Šarcu seveda privoščim uspeh, ne morem pa mimo naših dosežkov in si seveda želim, da bi SMC še naprej imela vodilno vlogo, ne glede na to, kakšna bo prihodnja koalicija.

Je dobro ali slabo za Slovenijo, da ob vsakokratnih volitvah dobimo nove, mlade stranke z neverjetno podporo?

Če pridejo novi obrazi, kot smo bili mi, je to za vse poseben izziv. Potrebovali smo nekoliko daljši zagonski čas, morali smo se konsolidirati in utiriti, kar je tudi zame pomenilo dvojni delovnik. Nova stranka je počasnejša, potrebuje bistveno več notranjih usklajevanj. A danes lahko ugotovim, da smo te pomanjkljivosti večinoma odpravili, da smo dobro organizirani in konsolidirani. Če bi dobili ponovno priložnost voditi vlado, bi zmogli delo v polnem teku nadaljevati.

Verjamem, da bi Šarec rad ponovil našo zgodbo, a njegov štartni položaj preprosto ni enak, kot je bil naš, in njegova bilanca še manj.

Ste se v zadnjih štirih letih tudi vi sami kaj osebnostno spremenili?

Zagotovo. Koga pa ta položaj ne bi spremenil? Veliko sem se naučil o politiki, o življenju in človeški naravi ali družbi, četudi sem se s tem ukvarjal že prej. A ko vstopiš v to vlogo, ko se srečuješ z najpomembnejšimi voditelji sveta in hkrati s posamezniki iz vse Slovenije, to pomeni neverjeten spekter izkušenj. Sem pa izkusil tudi temno plat politike. Zahrbtnost, dvojne igre, iskanje kompromisov.

Sprašujem zato, ker je vaš zdaj že nekdanji poslanec Zorman, ki je bil eden od najvidnejših v SMC, ta teden izstopil iz stranke, češ da niste več isti, iskren človek, kot ste bili na začetku. Ste se tudi vi naučili kakšnih temnih veščin politike?

A to vas zanima! Ne ne, glede tega pa se nisem spremenil. Glede vrednotnega sistema ostajam isti. Gospod Zorman pa, mislim, da je malce užaljen, ker ni bil uvrščen na kandidatno listo.

Največji poraz vašega mandata je bil verjetno nesprejem najpomembnejšega, zadnjega zdravstvenega zakona. Zakaj ste za to okrivili koalicijske partnerje, ko pa je znano, da ste največ časa za usklajevanje porabili z vašo finančno ministrico?

Na področju zdravstva smo sprejeli štiri od petih načrtovanih reformnih zakonov, res pa je, da žal nismo pod streho spravili ključnega, zadnjega. Res je tudi, da smo se glede tega zakona precej časa usklajevali s finančno ministrico, saj smo poskušali zagotoviti, da bo zakon maksimalno solidaren in hkrati finančno vzdržen. A na koncu nam je zaradi različnih manevrov in pripomb obeh koalicijskih strank zmanjkalo časa. Drži, SD je bila v zadnjem trenutku pripravljena ta zakon podpreti, a brez DeSUS-a v parlamentu ali vladi nismo mogli priti skozi. Zato sem bil razočaran, ko sem prebral izjavo gospoda Karla Erjavca, češ, kako je vesel, ker so v DeSUS-u preprečili zdravstveno reformo.

V DeSUS-u so sicer ponosni, da so reformo preprečili, ker naj bi bila slaba in nesolidarna.

Devetdeset odstotkov upokojencev bi bilo z njo na boljšem. Poleg tega je DeSUS nenehno oviral sprejem vseh omenjenih zdravstvenih zakonov. Zdaj tudi razumem, zakaj. Z omenjenimi štirimi zakoni smo uredili veliko težav, podeljevanje koncesij, skupna javna naročila, pacientove pravice, pravice zdravnikov, dolgoročno smo zagotovili povečanje števila zdravnikov, žal pa je v koaliciji enim šlo bolj za prestiž kot za reševanje težav. To je bila razlika med nami in koalicijskimi partnerji. Ogromno truda in energije smo porabili za mnoga koalicijska usklajevanja, pri katerih bi lahko bili veliko hitrejši. Dokaz, da jima je šlo za prestiž, je zdaj viden tudi po tem, da predvsem v DeSUS-u, a tudi v SD delo SMC ocenjujejo na podlagi tega, kar nam skupaj ni uspelo.

Deloma je to seveda razumljivo. Saj tudi vi zdaj, kjer je le mogoče, omenjate Magno, četudi verjetno zasluga ne gre le SMC.

Kdo pa je še odločno stal za to investicijo? In kdo za drugim tirom? Dejstvo je, da je imela SMC več kot polovico ministrov v vladi, zato smo odgovorni za vse pluse in minuse, a vsaj pri zdravstvu, kjer smo naredili veliko pozitivnega, bi lahko še več, če bi v DeSUS-u pokazali malo dobre volje. Ne glede na to pa poudarjam, da je tudi ta, zadnji zdravstveni zakon spisan in pripravljen, da ga po zmagi na volitvah takoj pošljemo v proceduro.

Mi smo državo pripeljali iz rdečih številk, Šarec pa je občino, ki jo vodi, vanje še bolj potisnil.

Je bila privatizacija NKBM uspeh ali neuspeh?

Privatizacija NKBM je bila neuspeh. To se je zgodilo, ker je Slovenija v času krize postala plen. Ko smo bili v krizi, je tujina zaznala, da lahko Sloveniji vsili nekatere rešitve, tudi glede privatizacij.

Zakaj bi tujina, kot pravite, to naredila?

Na eni strani je bil to avtomatičen, neoliberalni refleks. Vedno obstajajo tuje banke, multinacionalke, ki si želijo polastiti šibkejših členov. Če imate v neki državi nekoč uspešna podjetja, ki jih je država sama zavozila, so lahko ta odličen plen. Prav zato je pomembno, da smo državo rešili iz krize in spremenili način gospodarjenja z državnim premoženjem.

Navadno vas sprašujejo, ali je Slovenija ujetnica lobijev. Je potemtakem ujetnica lobijev predvsem evropska komisija?

Svet je tako prepleten z različnimi finančnimi, političnimi ali socialnimi interesi, da pred tem ni imuna nobena institucija, vladna ali nevladna. Vprašanje dobrega vodstva je zgolj, pod katerimi pritiski bo popustilo. Pod dobrimi ali slabimi. Verjamem, da se nobena institucija EU ali vlada temu ne more izogniti. V Sloveniji smo, ravno s tem, ko smo opredelili strateške naložbe, zadržali veliko premoženja v javni lasti. Še vedno smo po tem na prvem mestu v Evropi. Tega nismo storili zato, ker se upiramo, ampak zato, ker je to za Slovenijo dobro. Dobro je, da je Luka Koper v pretežni državni lasti, da so Slovenske železnice v državni lasti, da je energetika v državni lasti.

Kaj lahko še sploh naredimo z NLB? Problem hrvaških sodnih postopkov ne bo rešen še vsaj dve leti, v tem času pa želi evropska komisija NLB še otežiti poslovanje in ji posledično zbiti ceno.

Ena od prvih odločite v no ve vlade bo prav odločitev v zvezi z NLB. To bo morala biti odločitev, kako bodo nadaljevali postopek prodaje NLB, da privatizacija ne bo prizadela naših javnih financ ali davkoplačevalcev. Zato da se bo lahko prihodnja vlada o tem odločila, pa se mi že zdaj trdo pogajamo.

Kot veste, je vlada Alenke Bratušek sprejela zaveze, ki so bile pretirano obremenjujoče za banko in jih jaz sam ne bi. Zdaj poskušamo eno od zavez, tisto glede prodaje, spremeniti tako, da bo cilj dosežen po drugi poti. Skratka, da bo cena, če bo že prišlo do privatizacije NLB, dostojna.

Ne zdi se sicer, da bi komisija popuščala zaradi vaših trdih argumentov.

Tudi mi ne popuščamo.

Imamo z evropsko komisijo težave, ker hrvaško vlado predstavlja stranka iz družine EPP, vi pa ste iz družine liberalcev?

Da, tudi sam sem v zadnjem času dobil vtis, da se je evropska komisija pretirano spolitizirala. Ta vtis so mnoga srečanja med predsednikom komisije Junckerjem in hrvaškim predsednikom vlade Plenkovićem zgolj še okrepila. Verjamem, da je tudi Hrvaška v težkem položaju, recimo zaradi Agrokorja, in ker je to država, ki meji na Zahodni Balkan, kjer je, tako kot Slovenija, nekakšen porok stabilnosti. Zaradi tega mora komisija Hrvaški posvečati več pozornosti in politične podpore. A če komisija glede Slovenije in Hrvaške ne bo upoštevala tudi svojih besed, da je treba pravo spoštovati in izvršiti odločbo arbitražnega sodišča, mi pripravljamo scenarij B, po katerem bomo šli v samostojno tožbo. V tem primeru kolege na evropski ravni opozarjam, da lahko takšne stvari pomenijo začetek konca take EU, kot jo poznamo. Če pravo ne bo ščitilo šibkih, se bo EU dezintegrirala.

Dokaz, da jima je šlo za prestiž, je zdaj viden tudi po tem, da predvsem v DeSUS-u in tudi v SD delo SMC ocenjujejo na podlagi tega, kar nam skupaj ni uspelo.

Ste slovensko-hrvaške odnose poskušali rešiti z druge strani, torej prek grajenja dobrih odnosov?

Ves čas sem se sestajal s hrvaškimi premieri, z Milanovićem, Oreškovićem in s Plenkovićem. Poleg naju so se sestajali še strokovnjaki na nižjih ravneh, ki so poskušali najti skupno pot k implementaciji arbitraže. Sam se zavedam, da je Hrvaška naša soseda in da moramo imeti z njo dobre odnose. Zaradi njenega ravnanja pri arbitraži ali ravnanja njenih sodišč pri NLB je zaupanje med državama precej omajano. Če bi spodbudili neka čustva na tem področju, bi bile posledice nepredvidljive in slabe za oba naroda. Tega si ne želim, četudi moramo biti odločni pri pravnem in političnem zavarovanju svojih interesov.

Niste privrženec trde linije? Bi bili recimo sposobni omejevati pretok turistov na Hrvaško?

To je skrajna in neresna ideja. Seveda se zavedam, da lahko na Hrvaško pritiskamo tudi posredno, a tudi Hrvaška lahko počne to isto. Pomislimo le, koliko nepremičnin imamo na Hrvaškem, koliko prijateljskih odnosov. Vsaka država lahko izvaja takšne pritiske, ki pa so navadno spirala brez konca. Zato bi rad našo pot nadaljeval politično in pravno. Bom pa vendarle še nekaj dodal. Če bo zaradi razmer treba ukrepe stopnjevati, jih tudi bomo. Ne nazadnje smo bili v to prisiljeni, ko je Hrvaška brez kakršnegakoli usklajevanja začela enostransko k nam na razpršen način pošiljati tisoče in tisoče beguncev čez zeleno mejo, s čimer ni ogrozila le dobrososedskega sodelovanja, ampak tudi življenja samih beguncev in varnost naših državljanov.

Ste s položaja predsednika vlade odstopili impulzivno ali strateško?

Ne eno ne drugo. Beseda impulzivnost implicira na veliko stopnjo iracionalnosti, sam pa v vlogi predsednika vlade nisem ničesar storil brez preudarnega razmisleka. Strateško bi pomenilo, da sem s tako pomembno odločitvijo špekuliral, kar pa ne sodi k mojemu značaju. V tem primeru je bila odločba vrhovnega sodišča glede referenduma o drugem tiru kaplja čez rob, še eno od polen, ki sem jih dobil pod noge. Ljudje so o tem vprašanju že glasovali, mi smo decembra že mislili začeti z deli, zaradi teh stalnih ovir in nagajanja pa sem začutil, da moram izraziti svoj protest. Tudi proti temu, da v predvolilnem času nekatere skupine ali politične stranke izkoriščajo razmere zgolj zase. To je torej bil premišljeni odstop iz protesta.

Kot predsednik vlade si seveda protestov ne morete privoščiti.

Želel sem pokazati, da se s takšno odločitvijo sodišča in drugimi predvolilnimi aktivnostmi globoko ne strinjam.

A tudi vi ste, prejšnji teden, skupaj z Levico občutno dvignili socialno pomoč zgolj v tem letu. Ali ni bila tudi to predvolilna gesta?

To je bila gesta socialnega čuta. Mi smo socialnoliberalna stranka, kar pomeni, da ves čas sledimo socialnim politikam. Naj ponovim: nobeno usklajevanje pokojnin, noben regres ne bi mogel biti sprejet brez SMC. Pri vsaki odločitvi, tudi na socialnem področju ministrice iz vrst SD, je morala sodelovati SMC. Pri omenjenem ukrepu so naši poslanci samostojno ocenili, da je za letos primeren, da ne bo prizadel proračuna, da to ni strošek, ampak da gre ukrep v dobro ljudi, ki so res v težkem položaju.

Macron je nedavno izjavil, da se v Evropi vije državljanska vojna med zagovorniki demokracije in navdušenci nad avtoritarnim načinom vodenja. Ali vidite ta boj tudi v Sloveniji?

Seveda, zato smo v SMC predvolilno kampanjo tudi začeli s pozivom vsem strankam proti uporabi sovražnega govora. Tudi v Sloveniji imamo stranke, ki so v mnogih vidikih svojega delovanja – pustimo programe, ki se dajo vedno zelo lepo napisati – antidemokratične. Tisti, ki so fascinirani nad avtoritarnimi voditelji, pa pozabljajo, da se takšno navdušenje na dolgi rok zelo redko izplača. Ja, v zgodovini smo imeli obdobja razsvetljenih vladarjev, a ko so se ti umaknili, je za njimi ostala praznina, ki jo je zapolnilo njihovo nasprotje. Demokracija terja ogromno naporov, veliko posvetovanj z občinami, socialnimi partnerji ali nevladnimi organizacijami. Kratkoročno se morda zdi neučinkovita, a deluje na dolgi rok. Zato sem zaprisežen demokrat.

Kaj pa vaša notranja ministrica?

Ministrica za notranje zadeve nastopa v ožji vlogi. Njena primarna naloga je zagotavljanje varnosti.

Pa ste se z njo strinjali ali ste jo morali od časa do časa malce ohladiti? Saj veste, imela je veliko drznih zakonskih predlogov, ne vemo pa prav točno, ali so zrasli na njenem zelniku ali tudi malce na vašem.

Res je, imela je, kako bi rekel, včasih tudi zelo odločne ideje, ki pa so bile vse posledica strokovnih ocen ministrstva in policije. To je le aparat, katerega primarna naloga je varovati državljane. Zato sem moral večkrat pozorno prisluhniti njenim ocenam in vanje vnesti, rekel bi, nekaj mehkobe, ki je poleg varnosti spodbudila, da smo bili pri begunskem valu zmožni izkazati tudi veliko humanosti.

Je imela SMC enotno zunanjo politiko? Brglez je recimo obsodil napad na Sirijo, češ da je bil nezakonit, vi ste ga podprli. Brglez se je zavzel za priznanje Palestine, vi ste priznanje zavrli …

Kot predsednik vlade sem zunanjo politiko oblikoval na ravni vlade, v tesnem sodelovanju z zunanjim ministrstvom in predsednikom države. Včasih so se pojavljala različna stališča, ki pa nam jih je v predhodnih fazah uspelo uskladiti. Lahko rečem, da smo bili v mednarodnih odnosih, v EU in NATO, pripoznani kot odgovorna država.

Tudi zato, ker nismo priznali Palestine?

Ne, to je posebna zgodba. Kot veste, smo se v koaliciji močno zavzemali za priznanje Palestine, ta proces smo tudi skupaj sprožili, ga pripeljali do določene točke, ker pa je vlada ostala brez polnih pooblastil …

Gospod Cerar, saj veste, da mi vemo, da ste sprva vi zahtevali vedno nova in nova preverjanja posledic, nato kot vlada niste predlagali priznanja, zaradi česar je bil ves postopek v parlamentu ocenjen za nezakonit. Očitno je, da ste prav vi ta proces, ki so ga začeli v Levici, zavrli. Zakaj?

Razumem, da obstajajo politične stranke, ki zagovarjajo priznanje Palestine brez posebnih zadržkov in razmisleka, sam pa se moram kot predsednik vlade pozanimati, kakšne bi bile posledice priznanja. Sam sem absolutno za priznanje Palestine, ker je to pravično. Vendar kot prvo – to smo pred letom in pol ugotovili tudi v vladi – slovensko priznanje bi imelo zgolj simbolni učinek, če tega ne bi storili v skupini drugih držav. Sam bi še celo bil tudi za simbolno priznanje Palestine, zavedajoč se, da to ne bi veliko spremenilo, a se je treba zavedati, da bi nas v tem primeru doletele nekatere negativne posledice.

Kakšne negativne posledice bi torej imelo slovensko priznanje Palestine?

Napovedi Izraela so bile zelo jasne, a tukaj so še njihovi zavezniki, kot so ZDA in nekatere evropske države. Verjetno je jasno, da Nemčija še danes čuti dolg do Izraela. Posledice bi čutili na finančnem področju, ne nazadnje smo dobili tudi javno pismo 48 judovskih organizacij iz ZDA, ki je nakazovalo morebitne posledice. Poleg tega bi Slovenijo zelo verjetno doletele še kakšne manj vidne sankcije. Vsi ti pritiski – in to moram poudariti – niso vplivali na mojo odločitev in odločitev vlade – a sem se tudi zaradi njih še bolj zavedal razsežnosti priznanja in odgovornosti, ki jo kot predsednik vlade nosim zanje. Morate razumeti, da smo vpleteni v to arbitražno zgodbo, zaradi katere moramo biti izredno pazljivi glede naših zavezništev. ZDA so sicer tukaj na videz v nevtralnem položaju, ki pa nam ni v korist. Tudi v Natu smo pod pritiskom, ker dajemo za vojsko premalo, in vse to se lahko poveže. Slovenija poleg tega z mnogimi državami sodeluje pri izmenjavi informacij in informacijske tehnologije in tako naprej.

S kom bi bili raje v koaliciji, z DeSUS-om ali Marjanom Šarcem?

DeSUS že zelo dobro poznam, Liste Marjana Šarca še ne. Zelo pozorno spremljamo vse politične akterje, ki pretendirajo na vstop v parlament.

Večkrat sem moral pozorno prisluhniti ocenam notranje ministrice in vanje vnesti nekaj mehkobe, ki je spodbudila, da smo bili pri begunskem valu zmožni izkazati tudi veliko humanosti.

Zamere do DeSUS-a niso tako velike, da bi namesto njih raje izbrali Šarca?

Vsaka stranka se obnaša nekoliko interesno. A ko prevzameš vlogo v vladi, moraš imeti pred očmi vse volivce. Sam si bom prizadeval za zavezništvo s tistimi strankami, ki jim je res mar za Slovenijo kot celoto, in tukaj vidim težavo pri DeSUS-u, saj celo njegovi predstavniki prepogosto pravijo, da so jim na prvem ali izključnem mestu zgolj pokojnine. Tudi nam so, ne nazadnje bi si jo tudi sam želel nekoč prejemati, si pa težko predstavljam, da je lahko neka stranka odgovorna še na drugih področjih, če je osredotočena zgolj na eno ali dve točki.

Kakšen rezultat boste dojeli kot poraz?

Ne vidim se v vlogi nekoga, ki bo izgubil, če smo ravno mi Slovenijo potegnili iz krize. Vprašanje pa je, kako kdo definira poraz.

Včeraj ste imeli eno od prvih resnih televizijskih soočenj. Kdo od konkurentov je imel najboljše argumente?

Nasploh je bilo zelo veliko pavšalnega govorjenja. Mnogi so hoteli biti malce dopadljivi ali pa so celo govorili o stvareh, kjer podatki kažejo povsem drugo sliko. Mene je zabolel že sam uvod v oddajo, ki je bil dramatično črn, češ, tukaj je vse narobe, kako boste stvar izboljšali. V Sloveniji ni vse narobe. Slovenija je na dobri poti. Slovenija spet diha, prebili smo se iz krize. Res pa je, da so pred nami številni izzivi. To mora biti naše izhodišče, ne pa povsem pesimistična slika, ki ne pomaga nikomur, nobeni od strank, še sploh pa ne državljanom. Zato sem optimist.

Slovenec ste, zato ne jamrate. Vam je ta slogan napisal kak svetovalec?

Ne, sam sem si ga na letalu napisal v telefon na neki poti. Tuhtal sem, da se moram nečesa domisliti, da malce poživim politično atmosfero. Ne vem, ali je ta slogan deloval tudi na vas, ampak kaj hočeš v življenju? Jamrati ne pomeni kritizirati. Jamrati pomeni neko svetobolje, nič se ne da, vsega je kriva vlada, pa morda še malo mama in oče, ti si pa revež. Vendar v življenju nimaš druge možnosti, kot da nekaj narediš. Dokler si v nekem svetobolju – rodil sem se v napačni državi, svet je do mene krivičen – potem ne boš ničesar naredil. Kako dobro včasih razumem Cankarja.