Babica

zadržan +

Javno vs. privatno.

Babica je film o Béatrice (Catherine Deneuve), ženski, ki ne gugla. Če bi guglala, bi vedela, da je njen ljubimec pred davnimi leti naredil samomor, in sicer takoj zatem, ko ga je brutalno zapustila. Če bi guglala, bi tudi vedela, da ga je mrtvega našla Claire, njegova 13-letna hčerka. In če bi guglala, bi verjetno vedela, da Claire, zdaj pri skoraj petdesetih (Catherine Frot), slovi kot odlična porodničarka (na javni kliniki, ki je tik pred zaprtjem), kar pomeni, da je del zdravstveno-skrbstvenega sektorja.

A po drugi strani: Béatrice jo morda po dolgih letih v Parizu poišče prav zato, ker je del zdravstveno-skrbstvenega sektorja, ker zna torej skrbeti za ljudi – Béatrice ima namreč redko bolezen. To, da je Claire samska, toliko bolje. Babica, film o travmah, resentimentu in spravi, je mala, sentimentalna alegorija sodobnega boja med privatnim in javnim. Béatrice – bankrotirana hedonistka, neinhibirana egoistka, globalna hazarderka – je vse življenje mislila le na svoj privatni interes, Claire – velikodušna, sočutna, svetniška – pa je mislila predvsem na javni interes, na skupno dobro. In zgodi se to, kar se je zgodilo leta 2008 ob izbruhu krize – privatni sektor pride umirat v javnega. A težko bi rekli, da med njima ni kemije. Še huje: javni sektor čuti do privatnega celo moralno dolžnost! Film pa čuti dolžnost, da prepad med javnim in privatnim sektorjem sentimentalizira. (Kinodvor)