Lutz Seiler: Kruzo

+ + + +

Vsi mrtvi večno sanjajo resnico

Seilerjev roman govori o utopiji, o avtonomni coni na otoku v Severnem morju, torej v Baltiku, v bližini meje z Dansko, kamor se po zaročenkini smrti v precej sesutem stanju zateče pripovedovalec Ed. Tam najde zatočišče za čas sezone in pričuje sesutju sindikalističnega sistema počitnikovanja zaslužnih tovarišev, ki ga konča padec Zidu.

Naslovni junak, ne naključno poimenovan podobno slavnemu brodolomcu Crusoeju, kar napravi Eda za Petka, tega uvede ne le v pomivanje posode v restavraciji, ki je nastala na mestu puščavnikovega bivanja, temveč tudi v zapleten sistem, ki vzhodnonemški mladini iz časov tik pred padcem Vzhodnega bloka omogoča osvobojeno bivanje in plemenske obrede. Ti jih bodo tako presnovili in preobrazili, da ne bodo nikoli več enaki: ta notranja revolucija naj bi potem od znotraj najedla NDR in toge okope, s katerih ne branijo države, temveč onemogočajo prebeg na Zahod. Otok s trdo vojaško zgodovino in obkrožen s patruljnimi čolni in spominom na počitnikovanje naturalista Gerharda Hauptmana je sistem podzemnih rovov in vojaških ostalin, pa tudi čudnih in skrivnostnih raziskav in ornitološki rezervat, je nekakšna stalkerska Cona s svojimi zakonitostmi in podzemnimi skrivnostmi, bunkerji in rodovnimi vezmi. Predvsem pa je poslanstvo posodopralca Kruzoviča, kot se piše Kruzo, potomca rdečearmejske akrobatke in visokega častnika, osvobajanje mišljenja. Je nekakšen duhovni vodja in tudi začetni opisi njegovega delovanja v kuhinjskem zaledju so podobni popisom vzhodnjaškega samostanskega življenja. Edova fascinacija z zgledom je enaka zagledanosti v guruja. Vendar je zaradi spremembe političnega položaja – vsi se v živo čudijo prebegom množice s trabanti čez madžarsko mejo, na katere nihče ne strelja (o tej za vzhodnjake neverjetni epizodi piše recimo Ingo Schulze v romanu Adam in Evelyn) – tudi Cona na udaru, otok pa zadnji branik, si mislijo njegovi zavojevalci.

S popisi vzhičenosti in utopičnega naboja roman Kruzo spominja na pisanje Geoffa Dyerja v romanu Joga za ljudi, ki se jim je ne da početi, kjer nemirni in od skanka preganjavični pripoveduje o puščavski avtonomni coni, v kateri nomadi z vseh vetrov na karnevalu zažigajo maskoto – nekaj sorodnega našemu pustu. Le da so tam utopije vezane na osvobajanje pripadnikov zavoženega Zahoda, tu pa imamo opravka z utopijo Vzhoda. Kot v romanu Nutella dream kvantnega fizika Malla, kjer na drevo sredi puščave mimoidoči mečejo čevlje, zavozlane z vezalkami, in je vsak čevelj zgodbica ali citat, seveda ‘kvantno’, torej nelinearno in morda micelijsko povezana z drugimi.

Mrtvi nas čakajo, prežijo na nas, ponavlja Kruzo, in roman se izteče v iskanje spomina na vse, ki so hoteli zapustiti Vzhodno Nemčijo, in jih je potem, neuspešne, naplavilo na dansko obalo, kjer še vedno, tako v romanu, čakajo, da jih bodo prišli prepoznat svojci. In je njihov sorodnik po duhu tudi pripovedovalec tega na nekaterih mestih dramatično in elegično spisanega romana.