Tatovi kulture

V Ljubljani je potekala mednarodna arheološka konferenca Varuhi kontekstov – k odgovornejši rabi arheoloških virov. Udeležili so se je predstavniki stroke iz devetih evropskih držav. Med drugim so se zbrali z željo po boljšem zakonskem varstvu arheološke kulturne dediščine pred samostojnimi ljubiteljskimi iskalci z detektorji kovin in pred krajo.

Slovenski arheolog dr. Andrej Gaspari meni, da postaja ropanje kulturne dediščine huda težava, ki bi jo morali temeljito obravnavati. Arheološka stroka razume ljubiteljske iskalce, zato se država v zadnjem času trudi učinkoviteje povezati ljubiteljske in poklicne arheologe. Primer urejanja tega vprašanja je pravilnik o iskanju arheoloških ostalin in uporabi tehničnih sredstev za te namene, s katerim »želi pritegniti iskalce, ki bi sodelovali s stroko, da bi bila nevarnost poškodovanja najdb manjša«. Zakondajno gledano je vprašanje dokaj dobro urejeno, meni Gaspari, a »učinkovitost organov pregona je pri kraji arheološke dediščine premajhna«.

Med najznamenitejše nekaznovane rope kulturne dediščine sodi primer italijanskih potapljačev iz leta 2007. »Italijanske potapljače so zasačili pri potapljanju na Špici v Ljubljanici,« se incidenta spominja arheolog dr. Andrej Gaspari. Struga Ljubljanice med Vrhniko in Ljubljano je namreč od leta 2003 zaščiteni spomenik državnega pomena. Policija je potapljače ujela na delu še v vodi. Na mestu je delo opravil tudi inšpektor inšpektorata za kulturo in medije. »Pri pregledu italijanskega bivalnika so med drugim odkrili detektorje kovin,« pravi Gaspari in dodaja, da so se potapljači takrat sprenevedali, da so »jamski potapljači, ki so se po nesreči potapljali na mestu, ki je kulturno zaščiten spomenik državnega pomena«. Do te točke gre za jasen primer namena kraje kulturne dediščine, a se je postopek razpletel drugače.

Težava je bila v tem, da so potapljači iz vode prinesli zgolj fragment, »ki nima bistvene kulturnozgodovinske ali finančne vrednosti,« a sodni postopek je temeljil zgolj na tem fragmentu, tako da so bili italijanski potapljači »zaradi pomanjkanja dokazov oproščeni,« je povedal dr. Gaspari.

Po podatkih uprave kriminalistične policije je primerov kraje kulturne dediščine približno 50 na leto, pravi kriminalistka Uršula Belaj. Z arheologi se strinja, da obstaja sivo območje pri zakonskem varstvu kulturne dediščine, še posebej, če govorimo o iskalcih, ki uporabljajo detektorje kovin. Ti so pri nas v prosti prodaji, težava se pojavi šele pri rabi detektorja na arheološkem najdišču, »za kar posameznik potrebuje dovoljenje Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije«. Uršula Belaj pa opozarja, da nadzor dovoljenj »ni v pristojnosti policije, ampak inšpektorata za kulturo in medije«.

To pomeni, da lahko policija ukrepa zgolj, »če je oseba neposredno na kraju prijeta z izkopanino,« nadaljuje Belajeva. Če je kdo na arheološkem najdišču z detektorjem, policija torej ne more ukrepati, četudi lahko sumi, da je ta človek tam z nezakonitim namenom. »Če se oseba izgovori, da je tam z detektorjem zato, ker je nekaj kovinskega izgubila, lahko policija le zbira obvestila in spremlja to osebo,« sklene Belajeva.

Dober primer tega je oprostilna sodba, izrečena italijanskim potapljačem.