Demolition Group: Pojdiva tja

Ko se je že zdelo, da je zgodba morda končana, se je Demolition Group po približno desetletnem založniškem mrku leta 2011 vrnil s ploščo Planet starcev in nato še leta 2015 z Zlaganim soncem. Zdaj se vrača tretjič. Eden najdlje delujočih domačih alter bendov po 35 letih delovanja (če ga ocenimo grobo čez palec in upoštevamo tudi predpoglavje, prolog skupine Gast’r’bajtr’s) še zdaleč ni rekel zadnje besede.

Demolitioni so institucija. V osemdesetih letih so z Borghesio in Laibachom sestavljali slovenski mednarodno prebojni alter triglav, ki je hkrati zarezal tudi doma in spremljal nastanek tukajšnjih novih družbenih gibanj. Od tranzicijske Slovenije se je potem skupina nekoliko distancirala, a se spet »vrnila«. Z vsakim ciklom založniške dejavnosti, pa tudi z vpletenostjo v gledališko in filmsko ustvarjanje si je znala pridobivati nove fene, ki skačejo čez kar nekaj generacijskih obratov kolebnice. Njen slog se ni pretirano spreminjal. Rocknrollersko udarništvo, punkerski štihi, funkerske pritikline. Gromki saksofon, nemirno uigrana ritem sekcija, žlica elektronike in lucidno ostroumno ter prostodušno nizanje besedil Gorana Šalamona. Z rednim in zmernim premešavanjem postave.

Zdaj sta od prvotne zasedbe ostala dva – Pegam in Šalamon z bratoma Gregel, ki skrbita za boben in bas, Stojanovićem na kitari in Sušo na saksofonu. Plošča Pojdiva tja pa ne pomeni (resnejše) stilske prenove, pomladitve ali liftinga, ampak obrat v idejni zasnovi. Prejšnji plošči trilogije vrnitve odpisanih sta bili v sporočilih eksplicitno parolni in emancipatorni, usmerjeni h (kritični) javnosti, ta se obrača k posamezniku, individuumu, ki vsakdanjo bitko doživlja vse bolj individualno, izolirano, kot tekmo z drugim(i). Družba zmagovalcev, bolje rečeno družba, v kateri štejejo samo zmagovalci, pa pomeni družbo, ki je v bistvu, v zasnovi, torej sistemsko neegalitarna in nepravična.

Pojdiva tja je dobre pol ure trajajoč blitzšus zametkov neke utopije, pa tudi spoznanj o grenko tesnobnem bivanju v sedanjosti. Je gibka ostrina hakeljcev, gruvov in rifov punk funka, ki so samosvoji in v trenutku prepoznavni, a z nostalgijo prikličejo v spomin tudi dobre čase sodobnikov, kot je skupina Living Colour. S ploščo zasedba Demolition Group ostaja onkraj smernic, zunajtrendovska in zunajserijska, z nekaj novimi glasbenimi prijemi, s sčiščenim zvočnim okvirjem in precizno umeščenimi Šalamonovimi besedili.

Trojka, ki je v osemdesetih letih domačijo postavila na evropski zemljevid alter scene, doživlja nekakšen prerod, revitalizacijo ali reinvencijo tudi v teh, novih časih. Vsak bend na čisto drugačen, samosvoj način. Demolition Group dela to brez pompa in visokega letanja, z neposrednodemolitioni preprostostjo muzike, ki ji sledimo in s katero gremo – kot pravi naslov plošče – tja.