Ana Schnabl: Razvezani

Vzdrževalci simptomov

V zbirki Razvezani, na lanskem Slovenskem knjižnem sejmu nagrajeni z nagrado za najboljši prvenec, je deset zgodb, v katerih večinoma prvoosebni pripovedovalci obeh spolov uspešno razvijajo svoje simptome: iz drobnih trzavic, odvisnosti in prekoračenj je sestavljeno njihovo življenje, iz drobnih kriz in dolgoletnih osebnostnih usedlin je sestavljen čas njihovih zemeljskih dni, iz tega nabrkljana njihova osebnost.

Domača avtorica mlajše generacije Ana Schnabl (letnik 1985) se jih loteva od znotraj, večinoma skozi njihov tok zavesti, in ta je enkrat otroško trmoglav in do drugih sovražen, drugič pedagoško omahljiv, pri tretjih spet nevrotično zgovoren in pronicljiv. V najdaljši in osrednji zgodbi, na primer, poba, ki je obtičal zaradi travnih ritualov in ždi, medtem ko se ves svet giblje, povsem trezno in ne brez psihološke podkletenosti gleda na zakajevalsko rutino, ki je ne pretresejo ne odhod partnerice po zanositvi ne materine rigoroze, ko ga poskuša postaviti na noge. Ali pa se Schnablova loti ženske s poporodno depresijo, ki ji je odveč, da z njenim telesom, z do krvi izsesanimi bradavicami in vsakim trenutkom prostega časa gospodari njen potomec, njegov oče pa ga pri tem podpira, zato se odloči za skrajna dejanja. Ali pa dvojčica zavida drugi, dokler te ne zlomi soočenje z izsiljeno in generacijsko neprimerno spolnostjo. Ali pa možak zapije denar za servis in gre preostanek družine na pot brez zavor …

Ana Schnabl se zaveda pričakovanj, ki jih imamo do kratkih zgodb; pred nas morajo postaviti izsek iz življenja, v katerem se razkrijejo značajske posebnosti govorcev, pa naj ti govorijo od znotraj, iz lastne potopljenosti vase, torej sproti, kot se stvari dogajajo – ali nasprotno, z distance. Imanenca, govorčevo osmišljanje, ki večinoma ne vidi lastne pristranskosti, je pri njej pogostejša. Predvsem pa je dovolj prepričljiv nabor likov in govornih leg; to so ljudje kakor mi, samo da so se specializirali. Namesto široke palete ugodja tega najdevajo v drobnih in obrobnih dejavnostih, ki jim posvečajo lastno bitje in žitje: mamila, neodgovorno nalivanje, sestrsko sovraštvo, boj z otroško nemirnostjo in avtizmom so teme, ki nas obkrožajo in katerih simptome imamo mestoma skoraj vsi, če že ne vseh po malem.

Razvezani so paleta nosilcev posebnosti, ki so prerasle v simptome. Vendar Schnablovi ne gre za drastiko in pretiravanje do skrajnih meja, skozi besede nosilcev so stvari včasih omiljene, cenzurirane, kot pri javnem spovedovanju, kjer najbolj moteče in ekscesne primere celo zamolčimo, prikrojimo. Vsekakor zna protagonistom ustvariti primerno okolje, nefunkcionalno sodobno družino ali nezadostno partnersko zvezo, da se lahko v njej polno razmahnejo. In zna zadrževati pripovedni tok, da se stvari razvijajo v dobro premišljenih korakih in postopoma. Pri tem pa je njen govor pretežno enovit in se ne maže z narečji ali slengom, kar morda malce pogrešamo.