Zadrži dih

za

Megla.

Ko se je Matevž Lenarčič vrnil s svoje zadnje podnebne misije, je sporočil, da je »najbolj zasvinjana država na svetu Kitajska«. Moral bi videti Pariz. V filmu Zadrži dih, francoskem sci-fiju, ki se dogaja v rahli prihodnosti (praktično neločljivi od sedanjosti), namreč Pariz zalije gosta, težka, mlečna, strupena megla, ki pokonča večino prebivalstva. Najprej se zdi, da se je privalila iz Carpenterjeve Megle, potem pa se izkaže, da je bušnila iz Darabontove apokaliptične Skrivnostne megle, ki ji je pot pokazal Cloverfield. Nihče ne ve, kaj se je zgodilo. Le počilo je. Pariz se je stresel. In že so se začeli ljudje obnašati tako, kot da so v kakem filmu M. Nighta Shyamalana, recimo v Dogodku, v katerem prav tako nihče ne ve, kaj je sprožilo nenadno katastrofo, samomorilsko epidemijo.

Nenadoma je vse tiho. Kot v Tihem mestu. A ne le, da ni nobenih informacij – tudi vode ni. In elektrike. To zgrozi Mathieuja (Romain Duris) in Anno (Olga Kurylenko), ki živita dovolj visoko, da ju megla ne doseže – njuna hči (Fantine Harduin) ima tako redko bolezen, da mora živeti v električni komori, brez stika z zunanjim svetom. Točno, apokalipsa je priložnost za utrditev družinskih vezi. Zadrži dih ni Kramer proti Kramerju, temveč Vojna svetov, le da se bolj kot na spektakel zanaša na intimo in bolj kot na bombastične šoke na atmosfero, v kateri high-tech človeštvo stolče nekaj majhnega, neznatnega, tako rekoč mikroskopskega, no, low-tech atmosferskega, kdo ve, morda podnebnega. Donald Trump, zanikovalec podnebnih sprememb in sovražnik pariškega podnebnega sporazuma, bi tale film – spektakel intimnosti – gotovo razglasil za ekoterorizem.

Če bi seveda to besedo znal izgovoriti.