Tri sekunde

Čudež.

Leta 1972 – na olimpiadi v Münchnu – smo verjetno prvič videli košarkarje (orjake, dvometraše), kako se po koncu tekme katarzično, orgiastično valjajo po tleh. Drug po drugem, se razume. Kar je bilo presenetljivo, magari šokantno – vse skupaj je bilo videti zelo holivudsko, toda po tleh so se valjali sovjetski košarkarji, ki so veljali za pojem zadržanosti, stoičnosti, discipliniranosti. Nič, zgodil se je čudež – sovjetska reprezentanca je premagala ameriški »dream team«, ki je bil na olimpiadah nepremagan 36 let! 63 tekem – 63 zmag. In običajno so se z Američani v finalu pomerili prav Sovjeti – jasno, vedno so izgubili.

Ko Vladimir Garanžin (Vladimir Maškov), novi ruski selektor, na tiskovni konferenci izjavi, da bodo v Münchnu premagali Američane, se vsi režijo, toda ko vodstvu Goskomsporta in svojim igralcem, Aleksandru Belovu (Ivan Kolesnikov), Sergeju Belovu (Kiril Zajcev), Modestasu Paulauskasu (James Tratas) itd., razkrije, da se bo Američanov lotil z ameriškim načinom igre (ne pa ruskim), to ni le osamljeni taktični načrt, temveč načrt Putinove realpolitike – Američane lahko premagaš le, če počneš to, kar počnejo oni. Ruski spektakel Tri sekunde, največji ruski hit nove dobe, je film o vsem tem, predvsem pa o tistih famoznih zadnjih treh sekundah, ki sta jih obe ekipi odigrali trikrat. Ja, trikrat! Američani so tri sekunde pred koncem zadeli oba prosta meta in povedli s 50:49, Rusi pa so potem zgrešili – konec tekme. Američani že slavijo, toda ne: Rusi vložijo protest, ker sta sodnika preslišala ruskega trenerja, ki je terjal timeout. Ruse uslišijo in ekipi še enkrat odigrata zadnje tri sekunde – Rusi spet zgrešijo, rezultat ostane 50:49, Američani so olimpijski prvaki. Že slavijo, toda ne: Rusi vložijo protest, ker je semafor kazal, da je do konca ostala le sekunda. Rusi terjajo tri sekunde. Spet jih uslišijo in ekipi še enkrat odigrata zadnje tri sekunde – in potem ruski igralec vrže žogo čez celo igrišče v roke Aleksandra Belova, ki žogo položi v koš. 51:50. Rusi so olimpijski prvaki. Film Tri sekunde, ki bi ga lahko vrteli na double-billu s srbskim filmom Postali bomo prvaki sveta (tu pa Američane na svetovnem prvenstvu leta 1970 v Ljubljani premagajo Jugoslovani) in v katerem vidite praktično vse koše (rezultat je bil dovolj nizek, da si to lahko privoščijo), je videti kot ruski odgovor na Čudež (2004), holivudski film o tem, kako je ameriška hokejska reprezentanca leta 1980 na olimpiadi v Lake Placidu v finalu premagala nepremagljivo sovjetsko reprezentanco. Zgodil se je čudež. Tako kot leta 1972. Toda film Tri sekunde – patriotski, velikoruski, povsem prilagojen apetitom Putinove politike, skoraj predvolilni – ne pušča nobenega dvoma, da se je v Münchnu res zgodil čudež, božji čudež, saj ruski cariniki v kovčku Sergeja Belova najdejo Biblijo. Če veruješ, se zgodi Njegova volja! Če počneš to, kar počnejo Američani, zmagaš!