Beach House: 7

+ + + +

Victoria Legrand in Alex Scally iz baltimorskega dvojca Beach House sta se po šestih konsistentno zasanjanih ploščah nedvomno uveljavila kot zastavonoši sodobnega dream popa. Zdi se, da imata po štirinajstletnem delovanju več idej kot kadarkoli prej. Z novo ploščo dokazujeta, da sta na vrhuncu plodne kariere. Glede na to, da je njun dosedanji opus v celoti na zavidanja vredni ravni in brez zdrsa, smo od dueta veliko pričakovali in z njegovo sedmo izdajo, preprosto poimenovano 7, smo želeno tudi dobili. Poslušanje nove plošče nujno postaja intimna izkušnja, glasba je izrazito prefinjena, zamegljena in skoraj eterična, elementi igrivosti pa so domala odstranjeni.

Prav osvobajajoče je, da je duet tako trdno zasidran v značilen zvok, od katerega se nikdar izrazito ne oddalji. Navdušuje torej v polju znanega in pričakovanega: brez pravih presenečenj ali slogovnih sprememb. Uvodna skladba nas sicer navda s slutnjo, da je dvojec zadeve obrnil na glavo in ustvaril hrupno shoegaze ploščo, a že pri drugi skladbi postane jasno, da sta z nami dobra stara indie romantika. Če se malo prisilimo in ob seciranju plošče poiščemo nekakšen razvoj ali preobrazbo, najočitnejšo spremembo zasledimo v čustveni naravi novih skladb, ki so opazno manj optimistične in nekoliko mračnejše od dosedanjih. Čeprav Beach House ostaja zvest svojemu izpopolnjenemu zvoku, album zveni še bolj zasanjano, hipnotično in umirjeno kot prejšnji studijski izdelki: slišati je, kot da bi bil posnet deset metrov pod morsko gladino, zmiksan v komori, polni cigaretnega dima, in izdan na zaprašeni gramofonski plošči.

Očitno nasprotje zaspanemu temperamentu plošče zlahka najdemo v njeni brezbrižni surovosti, začinjeni s kitarskim hrupom, ki jasno odseva naklonjenost dueta shoegaze zapuščini. »Sedmica« je sicer zvočno »zamegljena« že v zasnovi, a vrhunska produkcijska izvedba pod taktirko Petra Kemberja, nekdanjega člana legendarne zasedbe Spacemen 3, iz značilno zamazane zvočne podobe izlušči prave frekvence v skoraj paradoksalni maniri: zvok izkristalizira, ga izpili, a hkrati očitno ohranja njegovo grobost. Ne glede na količino odmevov in šumenja je ob poslušanju jasno, da se pod debelo fasado reverba skrivajo jedrnate strukture, premišljeni aranžmaji in izjemen občutek za skladanje.

Najspokojnejši trenutki plošče zvenijo kot glasbena spremljava dogajanja v zakajeni beznici v Lynchevi seriji Twin Peaks, najsurovejši pa kot zlata leta kultne zasedbe My Bloody Valentine. Nekje vmes je jedro letošnje podobe uspešnega dvojca: krmarjenje med otožno baladnostjo, alt-rock nostalgijo in sodobno indie rock produkcijo. Ne glede na to, kako daleč stran Beach House odplava s psihedeličnimi synthi in kitarskim hrupom, nas pomirjujoči glas Victorie Legrand vedno prizemlji ter pričara čarobno razpoloženje, h kateremu se bomo želeli vračati.