Jerzy Franczak: Da capo

+ + + +

Vrnitev v varno materino naročje

Poljski pisatelj mlajše generacije Jerzy Franczak (letnik 1978) roman Da capo o pretežno spodletelem odraščanju začne blizu konca – v vrtiljaku podob, ki jim je izpostavljen pripovedovalec, Kamil, srednjeletni kreativec ali vsaj do nedavnega zaposlen v eni takšnih firm, kjer se delajo, da so kreativni, in to drago prodajajo. Njegov zadnji projekt je recimo reklama reklame, ki naj bi nagovorila naročnike, da bi se zatekli po pomoč pri prodaji ravno k njihovemu podjetju.

V divjem, frenetičnem ritmu, ki spominja na glasbo, ki jo Kamil tudi v zrelih letih najraje posluša (Sex Pistols in podobni »no future« in anarhoidni bendi), se tako odvrtijo ključni trenutki konca: iz zapora izpuščeni tetoviranec, ki nanj meri s pištolo, klošar za zidom lunaparka, ki skrivnostno izgine in ki bi bil lahko kar Kamil sam iz neke bližnje prihodnosti; to so podobe padca zviška na trdo in malo tudi pobruhano realnost. Padec se zdi trd in nepovraten. Nič čudnega, iz raja ga prežene kača, radodajna punca s pomenljivim imenom Ewa, pravzaprav prva prava ljubezen za eno podaljšano noč, saj se je poročil bolj zaradi pričakovanj staršev in okolice, nato pa je žena podpirala vse vogale v hiši, ne le treh. Vendar Kamil s tem še ne pristane za zidom, obledel in malo smrdeč, temveč mu varen pristanek omogočijo starši, ki vse razumejo, tudi to, da bodo zdaj živeli srečno skupaj do konca svojih zemeljskih dni.

Prva polovica romana govori o Kamilovem odraščanju, s poudarkom na razkrivanju očetovih vzgojnih prijemov, zaradi česar je dom bolj spominjal na kasarno – na rob zložena obleka in umivanje rok, očetovo popivanje in odkrito priznanje, da je ovajal tajni policiji. Kamilova nesposobnost upora se je prenesla tudi v šolo, tam jih je dobival s šestilom v rit in bil deležen verbalnega mobiranja, ves čas in ob vsaki priložnosti. In na Poljskem te ob takšnih priložnostih zmerjajo z židom, pedrom in komunajzarjem, kar je očitno tista »forma dementis«, ki je vstopnica v Višegrajsko skupino.

Franczak je v prejšnjem romanu Nečloveška komedija menda popisoval usodo brata Emila, ki je odrastel v kritičnega intelektualca, s Kamilom pa splete zgodbo o prededipalcu, ki se kompulzivno naliva in drka in se ob prvi nevarnosti in preizkušnji vrne cmerat domov. V tem ironičnem romanu, kjer ob zbeganem in tiranskem očetu na drugi, permisivni strani kraljujeta stara mati z naborom pregovorov za vsakdanjo rabo in pasivna, cankarjanska mati, nam Franczak pokaže predstavnika danes dominantne in medijsko učinkovite generacije, ki navzven nekako učinkuje, čeprav je vzgojni projekt scela spodletel.

Kamil je imeniten primer tistih, ki bi povezovali, ker niso sposobni konflikta in odločitve, za svoje neuspehe in zdrse, ki so posledica sfižene individuacije, pa najraje krivijo strice iz ozadja. Brezbarvni junak našega časa, drugače od podobnikov za povrhu še neteniran in bledičen, kadar ravno ne zardeva zaradi že česa.