Tine Debeljak, Mihael Glavan: Šopek Cankarjevih pisem iz Slovenskih goric na Rožnik

+ + + +

Zbir neznanih Cankarjevih pisem Nini Bergmanovi in njeni družini je izdal pisatelj Tine Debeljak že leta 1943. Zakaj torej knjigo danes ponatiskovati?

Ena literarnih žrtev vlade Borisa Kidriča leta 1945 je bil tudi Ivan Cankar; iz vseh knjižnic so pobrali Debeljakove knjige in jih, razen ene, ki je končala v D-fondu, uničili. Ker je avtor emigriral in bil podpornik domobranstva, je na črno listo padel tudi največji slovenski pisatelj. Aktualna izdaja knjigo zdaj vrača pred bralce, dopolnjeno še z biografskim člankom Mihaela Glavana. Gostilna pod Rožnikom je bila med letoma 1910 in 1917 slovenski Parnas. V njej je gostoval, živel in pisal umetnik, h kateremu so romali občudovalci, mladi literati, pisateljski kolegi in časopisni uredniki, zaradi zavrnjene ljubezni je neko dekle poskušalo celo samomor; Cankar je namreč ženskam rad trubaduril. Bil je gostilni – za »vabnika«. In v njej se je počutil na svojem, omenjal jo je v podlistkih, iz dogodkov v njej je črpal snov za literaturo. Čeprav je bila del mesta, je bila očitno tudi onkraj, to dokazujejo opisi, v katerih je pisatelj po nočnih druženjih v Ljubljani prespal kar v kakem mestnem hotelu in se šele zjutraj vrnil na svoj vrh. Njegova selitev v mestno jedro je bila travmatična, opisal jo je celo v črtici, pravzaprav tako travmatična, da je po spletu peripetij v enem letu žalostno umrl. Vsega nekaj dni zatem, ko mu je crknila habsburška monarhija, ki ga je nekoč poslala v zapor za teden dni, ker je na predavanju pozval, naj Avstrija pogine v dreku. Da bi gost pisal svojemu hotelirju tako srčna pisma, kot jih je Cankar gospe Nini, zgodovina običajno ne poroča. Nista bila le stanovalec in gostilničarka, bil je paradiž, ki pa navkljub tej knjižni obdelavi še naprej ostaja enigmatičen.