Catherine Cusset: Tisti, ki smo ga oboževali

Ustvarjalnost in finančna kreatura

Francoska pisateljica Catherine Cusset (1963), ki živi v ZDA in je desetletje poučevala na univerzi Yale, je napisala kar najbolj tipičen roman kampusa, podoben tistim, kakršne izpisuje Philip Roth in kakršnih med pisci, zaprtimi v univerzitetno sfero, ne manjka. Pišejo o tem, kar se jim dogaja, in vse se dogaja v samozadostnem akademskem krogu, ki ga poživljajo vedno nove generacije, s katerimi se zapletajo v odnose in na njihovih zgodbah sami parazitirajo in jih vampirsko izsesavajo. Toda pri takšnih delih je v preteklosti še ostajalo nekaj očarljivosti in vzvišenosti, zdaj ju nadomestijo skrbi zaradi študentskih posojil, ki se počasi prevesijo v asistentska in kasneje profesorska. Ta kot nabrušeno nihalo visijo nad glavo obetavnega francoskega uživača na pretežno čezatlantskem zdomskem delu.

Cussetova menda piše iz doživetega, izpisuje portret Thomasa, bratovega študentskega prijatelja, s katerim se je zapletla in mu bila blizu tudi kasneje, ko si je že ustvarila družino. Kljub nekaj krizam – ena od njih je nastopila recimo, ko mu je dala prebrati del romana, ki ga opisuje, in je bil malo užaljen, češ da zanemarja človeško globino, tisto, kar se mu dogaja pod povrhnjico in kar dogodke in akcije sproža. Kot da bi se zavedela, da mu je storila krivico, jo zdaj popravlja. Posebej še zato, ker Thomasa od prvega poglavja ni več, njegova usoda se je odvrtela z neustavljivo logiko počasnega polzenja proti dnu nekje pri štiridesetih.

Celoten roman je spisan v drugi osebi, njegov nagovor je pogovor z odsotnim. Epizode so ponekod neizrazite, ker so se pač zares zgodile. Predvsem ljubezenske: Thomas in ljudje iz njegove druščine so bili čedni, izobraženi, duhoviti, senzibilizirani, ker pa Thomasu ne uspe narediti sprejemnih izpitov za ugledne francoske univerze, pade v ameriški univerzitetni sistem. Ugledne univerze in angažmaji se menjajo s skoraj kazenskimi in provizoričnimi zaposlitvami, vzponi in padci so še dodatno potencirani s postopnim hlastanjem za referencami in dobrikanjem nadrejenim. Thomas se bori s poskusi, da bi spisal tisto, kar je obljubil, a ves čas odlaga delo in ne razume, da ga niso zaposlili zaradi šarma in zgovornosti, ki ju res premore. Ravnanje mentorjev in dekanov, ki ga pritiskajo z roki in se ob vsaki zamudi iz intimnih prijateljev spremenijo v rablje in izterjevalce, vse to ga peha v depresijo. Prav tako pogosti ljubezenski pretresi; ti preprečujejo, da bi se zares spravil k delu. Thomas ugotovi, da je bipolaren, vendar v svetu, kjer štejejo le rezultati, za takšne ni mesta: iskrenost, s katero bi lahko za nazaj popravil zamujeno, mu onemogoča prihodnost.

Čisto spretno in komunikativno spisan roman, ki z gosto mrežo kulturnih referenc in citatov priklicuje tipično razpoloženje časa. Hkrati pa roman kljub navijanju za protagonista pusti, da tega drobi sistem, ki ga poganjajo urniki in denar in v katerem je ustvarjalnost, če ni unovčljiva, skoraj odveč.