Med popom in alternativo

Taktika »headlinerja«, glavne zvezde, ki bi lahko zmobilizirala dovolj občinstva, je ustaljena, če ne kar najpogostejša praksa, ki zagotavlja uspešnost glasbenih festivalov. Zato je pred leti na Drugi godbi, našem priznanem festivalu, ki je bil sprva ožigosan kot festival glasb sveta (»world music«), zadnja leta pa vabi tudi glasbenike, ki so žanrsko manj ulovljivi, nastopil denimo Magnifico. Razpetost tega festivala med »zvezdniki« in »posebneži« pa ne pomeni nujno resnejšega razdora, zmede ali programske diskrepance. Sploh če so glavna imena taka, ki znajo očarati in z vajeti sneti poslušalstvo. In imena letošnje, že 34. Druge godbe so takšna nedvomno bila.

Naloga glavnega novačenja obiskovalcev je tokrat pripadla francoskima dvojčicama kubansko-venezuelskih korenin Ibeyi. V polni dvorani Kina Šiška sta meditativne balade milozvočnosti s svojih dveh plošč prevedli v do potankosti premišljen nastop. Samozavestna izvedba, markantni napevi, očarljivo petje in kristalna zvočna slika, ki pa s (politično) pronicljivostjo ne sežejo dlje od izsekov motivacijskega govora Michelle Obama. Četrtkov večer v Šiški je sicer uvedel iranski raper, ki trenutno živi v Ljubljani, Naji, skupaj z N’tokom in didžejem Sunnyjem Sunom. Kontrast bi bil težko večji. Ibeyi sta poslušalstvo spodbujali, naj se za uro otresemo vse negativnosti in s preverjenimi triki dvorano pripravili v enozvočni angažma, Naji pa je prve obiskovalce, ki smo počasi kapljali v dvorano, opomnil, da smo z medlimi odzivi leni.

Potem se je dogajanje hitro preselilo na Metelkovo.

Najprej je nastopila južnoafriška zasedba, ki meša žanre, od psihedelije in rocka do duba in spoken worda. The Brother Moves On je četverec, ki pa je prišel kot trojec, saj je kitarist obtičal na letališču v Keniji. Zagato so iznajdljivo rešili s povabilom domačega klaviaturista Bowraina in postregli z inherentnim gruvom basa in bobnov, domiselnimi ritmičnimi, pa tudi stilskimi preobrati in seveda z impozantnim vokalom pevca Siyabonge Mthembuja. Selitev iz Gala hale v Channel Zero, naslednji metelkovski klub, je pomenila visokooktanski udarec, šus in neprestano dvigovanje francoskih odbitežev Chromb!, selitev nazaj pa še visokoplesni trk doma narejenih zvočil ulic Kinšase in francoskih elektronskih klubskih matric skupine Kokoko!.

Hitri tempo četrtkovih nastopov je proti koncu že dodobra zdesetkal zvedava ušesa in na zadnjem smo ostali le še najbolj trdoživi. Zasedba Fumaça Preta je navdušila tiste najbolj željne drugačnosti, saj gre za muziko, v kateri se srečajo Black Sabbath in gibanje Tropicalia. Sobota je postregla še s ploskim plastenjem in stopnjevanjem Jamesa Holdna med progresivnim elektrom in jazzom, sijajno razštelanim početjem domačega Olfamoštva, s še enim alter odbitkom, južnoameriško skupino Los Pirañas, in breakbeatovskim sklepom dvojca Beatmyth.

Če dodamo še ravno prav obtežen spremljevalni program pogovorov, okroglih miz, predavanj, otroške predstave ... in če dodamo, da so organizatorji vse to pripravili brez resnejših sponzorskih pristavkov, ostaja Druga godba edinstvena v tem, da iz malega naredi veliko. In zares mnogovrstno.