Kamaal Williams: The Return

+ + + +

Zadnje leto ali dve je bilo o londonski renesansi, o razmahu scene različnih, le ohlapno povezanih praks, katerih skupni imenovalec je skovanka »novi jazz« (ta sicer ne pove kaj dosti), napisano veliko. Da gre za gosto prepleten milje neštetih sodelovanj, solidarnosti in delovne etike »naredi sam«. Da gre za jazz, ki sploh ni jazz, ampak skupek lokalnih slogov, oziroma da ima več zaslug za razcvet scene in razvoj stilov bogata domača klubska tradicija kot ameriški jazzovski idiom.

Eden od blasfemikov s te scene je klaviaturist Kamaal Williams, ki je najprej z imenom Henry Wu opozoril nase s plesnimi izdajami na melodično organski strani brokenbeata in housa. A stvari so se zanj zares začele premikati, ko je z bobnarjem Yussefom Dayesom skoval navezo Yussef Kamaal. Dvojec je z izidom prvenca Black Focus postal eden glavnih nosilcev britanskega novega vala in festivalska stalnica. Ne za dolgo, saj je še hitreje, kot je prišel, pred dobrim letom razpadel. Williams sedaj zgodbo nadaljuje sam, no, ne zares sam, s triom in studijskim tehnikom, ki ga ima za člana zasedbe.

The Return je njegova vrnitev in je dosledno nadaljevanje točno tega, kar je tlakoval nič več dejavni tandem. Je muzika, ki nastaja hipno, brez vnaprej zakoličenih načrtov. Williams z druščino iz izhodiščne zamisli snema daljše improvizirane džeme in potem iz njih v studiu, ki ni nič drugega kot kuhinja njegove mame v londonski soseski Peckham, izbira koščke.

Osnovna zamisel je predvsem gruv. Glasba Kamaala Williamsa je repetitivni gruv stalnih mikro modulacij in sprememb. Je ritmični dialog med člani in je kompleksno plastenje, ki se dogaja v detajlih, le v redkih delih strukture postanejo bolj divje, spremembe nenadnejše. Z mehko hrustljavimi linijami klavirja Fender Rhodes v ospredju. Prav tehnični vidik je morda najimpresivnejši. Williams in studijski inženir, četrti član benda Richard Samuels, sta po tem, ko so ploščo posneli, material še pol leta vestno in pikolovsko rezala, lepila in vijačila.

Zanimivo, da se kot glavne vplive trenutnega razburljivega vrveža omenja različne izvorno specifično britanske muzike, od soula do grima, izpušča pa se najočitnejšo: acid jazz. Muziko Kamaala Williamsa zlahka umestimo na razvojno črto, kot zanamca sloga, ki se je na britanskem otočju hitro populariziral nekje na začetku devetdesetih let. Morda ga izpuščajo zaradi stigme ležernosti, ker naj bi bila to glasba, ki sodi v ozadje, je sicer izjemno nagruvana, a nezahtevna. Prijetna.

Muzika na albumu The Return je povsem ležerna. Je sicer plod celostnega angažmaja in posvečenega muziciranja z nekaj izleti v improvizirano soliranje, a je tudi vse kaj drugega kot hrupna. Je »esenca londonskega podzemlja«, ki so jo ustvarili štirje glasbeniki z različnih koncev mesta in iz različnih glasbenih tradicij. Pravi zvok Londona v svoji mehki zlitini.