Stalinova smrt

Vojna svetov.

Kako je umrl Stalin? Tale politična satira, posneta po grafičnem romanu (via Fabien Nury & Thierry Robin), si domišlja, da so ga ubile besede. Ali natančneje: da ga je 5. marca 1953 kap, ko je prebral sporočilce pianistke (Olga Kurylenko), ki je zapisala, da je izdal nacijo in uničil ljudstvo in da moli za njegovo smrt. Človeka, ki je dal pobiti na milijone ljudi, torej ubije nekaj tako malega in bakterijskega, kot so besede. Stalinova smrt, ki skuša biti ironična kot Vojna svetov, v kateri orjaške intergalaktične staliniste – ja, tudi neke vrste gulage postavijo! – na koncu pobijejo mikroorganizmi, Stalina (Adrian McLoughlin) najprej predstavi kot ljubitelja kavbojskih filmov, vulgarnega humorja, nočnega bromansiranja s Hruščovom, Žukovom, Molotovom, Kaganovičem, Mikojanom, Malenkovom in Berijo, mistike svojega kulta osebnosti, klasične glasbe in množičnih likvidacij, navsezadnje, ko ga zagledamo, med večernim poslušanjem radijskega prenosa koncerta klasične glasbe ravno sestavlja spisek ljudi, ki jih je treba zapreti ali likvidirati.

Ker mu je koncert klasične glasbe (Mozart, ne Šostakovič ali Prokofjev, ki je umrl istega dne kot Stalin!) zelo všeč, od šefa radijske postaje zahteva posnetek tega koncerta, ki ga, kot v grozi ugotovijo, niso posneli, kar je seveda priložnost za vice o naciji, ki je Stalinu »iz strahu« izpolnila vse želje (tudi glasbene), a tudi za špecanje, da je bil Stalin kot nacisti – med poboji si je vrtel klasično glasbo. Stalinova smrt se za truizem, da je Stalin ustavil Hitlerja, ne meni, v Stalinovih politbirojevcih – Hruščovu (Steve Buscemi), Žukovu (Jason Isaacs), Molotovu (Michael Palin), Kaganoviču (Dermot Crowley), Mikojanu (Paul Whitehouse), Malenkovu (Jeffrey Tambor) in Beriji (Simon Russell Beale), ki ob pogledu na mrtvega Stalina sploh ne upajo reči, da je mrtev – le lunatike, ki bi, če bi prišli pred sodišče, rekli, da je še dobro, da so bili oni ob Stalinu: če bi bil ob njem kdo drug, bi pobil še več ljudi! Ko je bil še živ, so lahko tudi sami počeli, kar so hoteli. Svoje ambicije, svoje apetite, svojo brutalnost, svoj pohlep, svoj napuh so lahko vedno skrili za Stalinove ukaze.

Zdaj, ko ga ni več, ostanejo brez tal, tako da na odprti sceni – v boju za preživetje – povsem jasno pokažejo, kako deluje politika: kot toksična kombinacija servilnosti navzgor, avtoritarnosti navzdol, infantilnega oportunizma, strahopetne oblastiželjnosti, paranoidne maščevalnosti, kičastega narcizma, burlesknih alternativnih dejstev, fake news in populistične patologije, ki izgleda komično in ki se ji slej ko prej zmeša. In ko se ji zmeša, je mogoče vse, z množičnimi poboji vred. Ljudje, ki hočejo preživeti svojega ljubljenega vodjo, svojega Stalina, so pripravljeni iti daleč, tako daleč kot sam ljubljeni vodja, zato jih ljubljeni vodja vse težje dohaja. Nič ni komičnejšega od populističnega balona, v katerem nagla sojenja in nagle eksekucije postanejo znak vladarjeve učinkovitosti in produktivnosti. Kvečjemu to, da začnejo za vladarjem žalovati celo tisti, ki jih je obsodil na smrt in zaradi čigar smrti njihovo eksekucijo prekličejo. Stalinova smrt je parodija nacije, ki se boji, da bo ta, ki se ga najbolj boji, umrl ali pa izginil s političnega zemljevida.