Solo: Zgodba Vojne zvezd

Fan fiction.

V času, ko cvetijo Hitri in drzni, je nemogoče pričakovati, da se bo intergalaktični spektakel, kot je Solo: Zgodba Vojne zvezd, začel kako drugače kot z dirko po ulicah zelo, zelo oddaljenega neoliberalno-neokolonialnega planeta (Corellia), na katerem živi in ustvarja Han (Alden Ehrenreich), ki še ni Han Solo. Svoj vzdevek – Solo – si mora šele priboriti: in Solo: Zgodba Vojne zvezd, ki izgleda kot fan fiction, je film prav o tem, kako je Han postal Han Solo in kako je Han Solo potem postal HAN SOLO, pilot »Milenijskega sokola« in kralj »parsekund«.

Problem je le v tem, da ne počne nič tako velikega, tako radikalnega in tako pomembnega, da bi si to zaslužil, a že sam format tega filma – prequel – dela proti njemu: ker smo že videli vse sequele, vemo, da se Hanu Solu ne more nič zgoditi, ali bolje rečeno – vemo, da se mu pri vsem tem »soliranju« ne bo skrivil niti las. Solo, ki nam pokaže, kako je Han Solo – naivko, vojak, tihotapec in ljubimec Qi’Re (Emilia Clarke) – spoznal 180-letnega Chewbacco, Wookieeje, Landa Calrissiana (Donald Glover) in druge junake, ki so že davno postali igrače (»action figures«), dela vse, da bi zvezdno-vojni mitologiji odprl nove niše (lansira celo droida, ki je borec za pravice droidov!), toda Han Solo preveč spominja na igračo, da bi verjeli, da bo nekoč postal Harrison Ford. Prej bi verjeli, da bo postal populistični Luke Skywalker.