Hanne Ørstavik: V Bordeauxu je odprt prostor

+ + + +

Praznina med odnosi

Romanček ujame norveško umetnico na zdomskem delu v Bordeauxu, južnofrancoskem mestu iz naslova, kamor pride postavit razstavo, in očitno je tako znana, da jo prepoznajo po fotografijah iz razstavnih katalogov. Tako spozna žensko, galeristko in Argentinko, ki ima enako staro hčer kot sama, in ta visoka temna dama jo spominja na moškega, nekaj skrivnostno privlačnega je v njeni pojavi, eleganci, frizuri, ploskosti. Žensko prijateljstvo na prvi pogled, potem pa nekaj spijeta in realnost se zamaje in gresta v prostor, kjer so pohotni gospodje in romunske plesalke ob drogu, in si mislimo, hkrati s pripovedovalko, da smo se znašli v nečem v slogu široko zaprtih oči, iniciaciji, skupincu, nastavljanju in gleduštvu.

Ampak to je le pripovedni okvir, na katerega se nalepi vse mogoče, skrivnostna androgina pojava in fascinacije so pravzaprav vaba, na katero pisateljica lovi nas, bralce, in potem poskuša ustvariti namigujočo atmosfero. Romanček postopno prehaja v premislek o umetničinem odnosu in partnerju, ki je čudno zadržan pri izkazovanju čustev. Vse je bolj hladno in na hitro, rad pa telefonsko pošilja pričevanja iz svingerskih in sorodnih klubov ali pa izgine za nekaj dni, za kar sta vzrok popivanje in moško druženje. Tudi ona ga rada pobiksa s kom, zaplete se celo z nekakšnim breivikom, samo da ta za zdaj strelja le v tarče na ograjenem zasebnem strelišču.

Hanne Ørstavik (letnik 1969) se na specifičen način in s stališča ženske želje ukvarja s sodobnimi erotičnimi zmešnjavami, s spolnimi praksami nefunkcionalnih parov, katerih odnosi temeljijo na verbalnem potrjevanju razmerja, čeprav za besedami in zaobljubami ni nobene bližine, nobene zaveze, še čustva so bolj v sledovih. V zgodbo o bivanju v Bordeauxu vplete še zgodbo hčere novopridobljene prijateljice, ki skrivnostno razpira njeno lastno zgodbo, vmes so premisleki o lepoti in umetnosti, a so malo naivni in pravzaprav balast.

To je pisava o sodobni izgubljenosti in čustveni dezorientiranosti, spisana v maniri moderne proze. Asociacijsko je zlepljena z deli, ki se prisanjajo ali se vsiljujejo kot obsesivne podobe neke nerazumljive preteklosti. Tako ni naključno, da se umetnica ukvarja s srečevanjem ljudi znotraj razstavnega prostora, da se tam igralci z očmi srečujejo z obiskovalci in potem vsi skupaj ugotavljajo, ali se jim je kaj zgodilo.

Hkrati je roman krepko podprt z opisi del drugih konceptualistov in ambientalnih umetnikov, največ priklicuje tiste z Beneškega bienala, in tu je še umetničin premislek o praksah, ki se ukvarjajo s samoto in vsakdanjikom; tega je še težje predstaviti kot razumeti. K takšni pripovedni drži gredo zraven seveda tudi prekinitve in težki, iz nezavednega izčrpani stavki in popisi eksterierjev. Vsi ti kažejo nedvomno avtoričino jezikovno občutljivost, če se že za kompozicijo zdi, kot da jo je prepustila naključnosti.