Oto

za

Lepota po slovensko.

Klicali so ga Oto. Niso vedeli, kako mu je zares ime. Niso vedeli, od kod se je vzel. Videti je kot slovenski Kaspar Hauser. A kot se izkaže, je bil zlorabljen otrok, ki ga je center za socialno delo pozabil vzeti staršem (ali pa dedku in babici, če hočete). Oto zraste v naivnega, dobrodušnega, rahlo hendikepiranega dobričino, slovenskega sanjača, ki tezgari za drobiž, da bi si kupil poltovornjak, dokler mu lokalna neonacista namesto z denarjem ne plačata s kovčkom, polnim stare robe, ki je nihče več ne potrebuje. Oto bi kriknil od gnusa in groze, če bi bil slika Edvarda Muncha, ne pa radgonski original. Vsaj tako se zdi, kajti v kovčku je tudi Munchov Krik, jasno, ukraden – kot že tolikokrat. Krik pač stalno kradejo. Če ga ne ukradejo tatovi, ga ukradejo grozljivke. Oto – bolj režanje kot grozljivka – bi bil lahko naslovljen tudi Krik.

Toda zlepa ga ne boste videli. Ali bolje rečeno: videli ga boste le v Gornji Radgoni (in regiji), kjer je že velik hit. Kot prejšnji filmi Vasje Rovšnika, alias Ruša, frontmena težkometalnega benda Wrong, radgonskega Roba Zombieja, ki je svoj prvenec, Opel B Kadett ’72 (prvi radgonski film!), posnel leta 2011. Ne, roparja tu ne odneseta Munchovega Krika, temveč 500 evrov, potem pa z belim oplom – ja, kadettom ’72 – v okolici Radgone zavijeta na stranpot, ki obljublja »Žur« (vse zastonj!), a spregledata podnaslov črnobelega ruralnega hororja, v katerem nastopata: Norci so doma v Radgoni! In ti »norci« nimajo nobenih iluzij: »Cilj vsakšega življeja je smrt.« In že imata za ritjo može v črnem z belimi maskami in sekirami. Zgodi se jima 2.000 manijakov, po malem pa tudi Mož iz protja. Ko pride do perverznosti, gostoljubnim domačinom – tistim čistim, naravnim ljudem – nikoli ne zmanjka inventivnosti. »Vse, kar si storil slabega, pride za tabo,« kajti – »kunci kuncof ma vsaki svojo cejno«. Če na YouTubu kliknete videospot Miami-Nice (via Wrong), ugledate nekaj arheoloških flešev iz tegale fuck-you regionalca.

Rovšnik je leto kasneje – leta 2012 – posnel film Kolesarji v temi, ki se je dogajal v rahli prihodnosti – v slovenski distopiji. Cena bencina: 6 evrov za liter. Število brezposelnih: 400.000. Povprečna plača: 287 evrov. Volitve: vsak teden. Vlade pač stalno padajo. To je statistika Slovenije leta 2017, kot jo opisuje tale jezna, somračna hardcore freskica, v kateri lahko Slovenci, ki stalno izgubljajo, računajo le še na loterijo in mešetarskega Vedomca, če ne odštejemo Srečka Novaka (Iztok Horvat), skrajnega desničarja, fašistoidnega hujskača, ki mu je situacija pisana na kožo in ki skuša vse te proletarske obupance preleviti v svoj volilni folk, a konča tam, kamor tudi sodi – na stranišču.

Čas je bil, da vidimo, kako je Srečko Novak postal slovenski fašist. Film Kolega, ki ga je Rovšnik posnel leta 2013, je prequel Kolesarjev v temi. Prijatelja Bojan Borko (Jurij Husar) in Srečko Novak (Iztok Horvat), proletarska obupanca srednjih let, čas zabijata s popivanjem, gledanjem poročil o mariborski vstaji in vsesplošnim negodovanjem, toda o tem, kar gledata, imata ločeni mnenji (Novak povsod vidi »komunajzarje«, »strice iz ozadja« in »totalitrizem«, Borko pa pravi, da ne obstajajo levi in desni, temveč le elite), tako da se potem polpismeni, čvekaški Novak, prepričan, da je v Sloveniji vse narobe, prelevi v skrajno desnega politika, tipičnega fašistoidnega demagoga z belo kravato, uperjenega proti »drugačnim« in »lenuharjem«, ki da žrejo in uničujejo narod. Vse bo »spucal«, pravi. Serijski morilec – alias »Trgovski potnik«, neke vrste slovenski Dexter – medtem probleme rešuje z dejanji. Res »puca«. In kot pravi Borko: »Serijski morilec je verjetno odsev stanja narodnega duha, apatičnega ali pa še kakšnega.«

Filma Kolega – pravega radgonskega bisera, kronike vzpona skrajne desnice in nove doze regionalnega hardcore socializma (»enkrat bomo delavci strli okove in pobili kapitalizem«, »to je šele začetek«, »cilj bo izpolnjen, ko države ne bo več«, »v socializmu je bilo boljše«) – leta 2013 na Festival slovenskega filma niso vzeli, zato ga je Rovšnik naslednje leto skrajšal in naslovil Sva še kolega – potem so ga vzeli, toda ne v tekmovalni del. Škoda, da so selektorji spregledali kontroverzno, subverzivno razsežnost tega filma, zaradi katerega so Rovšniku »neznanci«, pristaši slovenske skrajne desnice, celo brutalno grozili. »Samo še eno tako!«

Rovšnik, eden izmed slovenskih kraljev regionalnega samizdata, se zdaj, po petih letih, vrača s komedijo Oto, ki ne pušča nobenega dvoma, da je krik Slovenije zmodeliran po Munchovem Kriku, in to tako dobro, da se zdi, kot da je Munchov Krik zmodeliran po grotesknem, agoničnem kriku Slovenije. Tu imate Ota, malega, pridnega Slovenca, ki dela za drobiž (in ki si neznansko želi na morje), tu imate »sveto« družino, ki je vir zla, tu imate družinsko nasilje, moža, ki stalno pretepa svojo ženo, tu imate banko, ki se prihrankov malega človeka vedno razveseli (le križem pogleda, ko hoče ta svoje prihranke dvigniti), tu imate male kšeftarje, ki se imajo za »motor« Slovenije (in njene gospodarske rasti), tu imate spontane neonaciste (»To je moj sin Dolfi«), ki niti ne vedo, da so neonacisti, in tu imate mestno redarstvo, ki še ni sprivatizirano, tako da še vedno ohranja človeški obraz, ki repersko ponavlja: »Kaj zdaj, kaj zdaj?«