Knjigarna

O represivnosti raja.

Piše se leto 1959, vojne je že davno konec, Britanijo je zajel večni mir. In Hardborough je malo, mirno, čisto, idilično, zaspano, dolgočasno britansko mesto, ki leži ob morju, tako da izgleda še bolj fiktivno. V resnici tudi je fiktivno, kot so bila fiktivna ona mala, mirna, čista, idilična, zaspana, dolgočasna mesta v kriminalkah Agathe Christie, zato čakamo le še na umor. Toda zgodi se nekaj hujšega od umora – Florence Green (Emily Mortimer), osamljena vdova srednjih let, odpre knjigarno! To šokira mestece. Umor ga ne bi tako šokiral. Mestni stebri, ki jim poveljuje gospa Gamart (Patricia Clarkson), sicer ricochet Bradburyjeve distopije Fahrenheit 451, vedo, da so knjige hudič – da spodjedajo status quo ter kličejo seks in spremembo, celo revolucijo.

Edini zaveznik knjigarne postane mizantropski Edmund Brundish (Bill Nighy), fanatični bralec, po novem fen Raya Bradburyja – in ni knjige, ki bi jo tako sovražil, kot sovraži prebivalce tega rigidnega, razredno in kulturno »urejenega« mesteca. Če bi bila to kriminalka Agathe Christie, bi ga meščani po desetih minutah umorili – po možnosti vsi skupaj. Itak spominja na mračnega, zlobnega, mizantropskega Samuela Ratchetta, ki ga v Umoru na Orient ekspresu umorijo potniki Orient ekspresa. Toda Ratchettovo vlogo odigra gospa Gamart. Hardborough je raj, ki ga skupaj držijo trači in represija. Ni raja brez represije. Je kaj bolj tiranskega od »dobrega okusa«? Nič čudnega, da se raj prelevi v prizorišče kulturne vojne, toda vse napetosti te kulturne vojne se presenetljivo zelo hitro utopijo v nostalgiji po dobrih, starih, analognih časih, ko so imeli ljudje še čas za male rituale, kot je pitje čaja, tako da prihod knjigarne na koncu izgleda le kot nekaj, kar je ogrozilo popoldanski čaj. Knjigarna, posneta po romanu Penelope Fitzgerald, je ukrojena za frankfurtski knjižni sejem.