Kanye West: Ye

+ + + +

Ko govorimo o Kanyeju Westu, se težko osredotočimo le na njegovo glasbo. Poleg zasebnega življenja s klanom Kardashian so tu še njegove blodnje, sporne izjave in javno bruhanje brezglavih mnenj, ki jim verjetno še sam zares ne verjame. Nedavno je denimo dejal, da je bilo suženjstvo izbira temnopoltih. Malo pred tem je na Twitterju izkazal naklonjenost Donaldu Trumpu in zapisal, da imata oba »zmajevsko energijo«. Gre zgolj za kaplji v oceanu spornih nebuloz, zaradi katerih se z Westom ukvarja svetovna medijska krajina.

Pozornost je za njegov obstoj verjetno pomembna vsaj toliko kot zrak, ki ga diha. Še bolj kot trapaste trditve pa Westovo delo zasenči njegov gromozanski ego. Kot da ne bi zadoščalo, da je pred leti v skladbi I Am a God desetkrat vzkliknil, da je bog, je nedavno trdil, da je nova različica Steva Jobsa, Pabla Picassa in Walta Disneyja. A njegova glasba ni tako vizionarska ali prelomna kot dela velikanov, s katerimi se primerja. Pa vendar iz izdaje v izdajo zveni udarno in sveže ter predvsem izjemno drzno. Tako je tudi z novo ploščo Ye, za katero si je marsikdo želel, da bi bila zanič. Vendar ni. Tudi sam West na albumu, kjer se ukvarja predvsem s svojim krhkim duševnim zdravjem, deluje iskreno. Kot da misli resno, ko izpoveduje samomorilske misli. Kot da se ne pretvarja, da ima težave, ampak jih dejansko ima.

Znano je, da je bil lani po živčnem zlomu nekaj časa hospitaliziran. Na plošči Ye prvič odkrito prizna, da so mu diagnosticirali bipolarno motnjo, a to obrne sebi v prid, duševno motnjo prepozna kot svojo nadnaravno moč in trikrat zakriči, da je superheroj. Na nekaterih ravneh ta trditev drži: Kanye West ima poleg nadnaravne sposobnosti vztrajnega ponavljanja neumnosti super moč hiperproduktivnosti. Prejšnji teden je izšla izvrstna plošča Pusha T-ja, ki jo je v celoti sproduciral West, ta teden poslušamo njegovo Ye, na dan izida te recenzije bo objavljen prvenec dua Kids See Ghosts, ki ga sestavljata Kanye West in Kid Cudi. Ta se na plošči Ye pojavi kar dvakrat, čeprav zgolj kot eden od številnih gostujočih velezvezdnikov, toda West pač za vsako svojo izdajo angažira celo vojsko sodelujočih glasbenikov.

Je avtor, ki si z vsako izdajo prizadeva narediti radikalen zasuk in ustvariti nekaj, s čimer bo presenetil. Edino, kar lahko zagotovo pričakujemo vnaprej, je to, da bo rapal o sebi – tako je tudi tokrat. Slogovno sicer ne doda ničesar izrazito revolucionarnega, vendar ob drznosti navduši še s shizofrenim naborom skladb, v katerem je pomanjkanje rdeče niti pravzaprav vznemirljivo. Plošča Ye kljub skromnemu obsegu dokazuje, da zamisli v Westu kar kipijo, tudi če so prismuknjene. A če želimo v njegovem delu uživati, moramo pozabiti na predsodke in prezreti njegovo nadležno prezenco, čeprav nam sam to vztrajno otežuje.