Glasba je časovna umetnost 3, LP film Laibach

za

Novo.

Ko Dejan Knez pripoveduje, kako so Laibachi – »otroci duha«, »bratje moči«, »inženirji človeških duš«, »self-made futuristi«, »prva televizijska generacija«, »najbolj nevaren bend na svetu« – v studiu Metro snemali svoj prvi LP (ki bi moral biti naslovljen Nebo žari, a je na koncu po zamenjavi založbe ostal brez naslova), ne pušča nobenega dvoma, da so ustvarjali »nekaj novega, neslišanega«. A tudi Mladen Dolar poudarja, da je iz Laibachove dolgočasne repetitivnosti – iz ritualnega ponavljanja industrijskih truščev – vzniknilo »nekaj novega, inovativnega«. In to »novo« je tedaj, na začetku osemdesetih let, vse presenetilo, šokiralo in zmedlo – nihče ni vedel, kaj naj si misli o bendu, ki se je, kot pravi Knez, »oblekel v represivni aparat«. Da je bila zmeda res huda, potrjuje Zlato Kreč, ki pravi, da so se mu prve pesmi Laibachov – verjetno misli na štikel Moj brat – zdele »čisto belogardistične«, medtem ko jih drugi danes vidijo kot »čisto partizanske«.

Tudi tale doku – tretji v seriji Glasba je časovna umetnost – je repetitiven, saj ponavlja splošna mesta o Laibachu, tako rekoč »industrijski« trušč o Laibachu, »repetitivnem stroju«, kot ga imenuje Dragan Živadinov: tu so razvpiti intervju v Tedniku (1983), »krvavi« posnetki z Novega rocka ’82, Malevičevi črni križi, jelenčki, plakati, Hum, grob Tomaža Hostnika, ki je za kunst prelival kri, zlajnani moto »Umetnost je vzvišeno poslanstvo, zato zavezuje k fanatizmu«, in posnetki z Zagrebškega bienala (1983), kjer se je zgodilo nekaj nepredstavljivega – med Laibachovim šovom je Titov obraz zašel v pornič! In zdi se, da Igor Zupe vse to repetira prav zato, da bi iz tega končno vzniknilo nekaj novega, kar se potem tudi res zgodi, saj izvemo nekaj povsem novih reči – od tega, da so se Laibachi, brutalni esteti, ki so sicer v tem, da jih sovražijo, vedno uživali, po tisti pornifikaciji Tita zatekli v Pleterje (»da se vse skupaj malo umiri,« pravi Ivan Novak), in tega, da je Hostnik, frontmen benda, ki je naredil samomor, za sabo pustil nedokončano sliko, ki naj bi jo po njegovi smrti dokončali ostali člani Laibacha (a se pri njegovem očetu niso nikoli oglasili), do tega, da je bil Knezov oče – akademski slikar – pri Dolancu in tovarišiji tako dobro zapisan, da je bil Laibach »nedotakljiv«. Ja, Laibach je bil državni bend. In ja, bil je nekaj tako novega, da – recimo na Zagrebškem bienalu, kot pravi Andrej Lupinc – ni hotel biti nihče z njim v istem prostoru. Morda pa je bil Laibach res le nekaj, »kar se je zgodilo v Dejanovi glavi«, kot pravi Jani Guna. (Kinodvor)