Evald Flisar: Zbiralec sanj

+ + +

Janez, ampak najboljši

Lahko rečemo, da je lanski roman Evalda Flisarja (letnik 1945) Greh zrela predelava pisateljevega zgodnjega dela Mrgolenje prahu, ki je bilo tako zavezujoče, da je ob nastanku poleg romaneskne oblike dobilo tudi dramsko, z bolj ali manj istimi vpletenimi in podobnim razpletom. Novi roman Zbiralec sanj pa je nekakšna summa, vsota in zgostitev dosedanjih Flisarjevih proznih del.

V Grehu se je vrnil v domače Prekmurje, da bi raziskal odnos med mitologijo, jezikom, civilizacijo, ki temelji na prepovedi incesta, in pokazal divjo, neukročeno s(i)lo v človeku, ki je ne doseže nobena kultivacija. Zbiralec sanj, nasprotno, prikaže zgodbo človeka, ki se ob koncu uspešne poklicne poti vrne v domači kraj, da bi izvedel zgodbo svojih začetkov: stric ga je ilegalno odpeljal čez mejo v Avstrijo, po študiju je postal uspešen psihoanalitik. Je nekdo, ki ve, med tistimi, ki seveda ne, in ki dobro zasluži in zdaj ga zanima zgodba staršev, ki mu niso odpisovali. Najde požgan dom, materin grob in skrivnostno izginulega očeta, ki je lokalno štancal potomce, dokler njihova imena niso izpolnila celotne abecede. Skrbel je zanje in vplival nanje iz ozadja, kot kakšen Prospero, in hkrati fasciniran z režijo Shakespeara, prepričan, da je mogoče žive ljudi tudi v življenju režirati, da je to pravi način uravnavanja sveta iz tira.

Naš vrnjeni izseljenec Janez Grah v gozdu svojega otroštva sreča skrivnostnega otroka in sivolasega starca, ki tam živita. S slednjim si izmenja marsikaj: pravzaprav se njuno vedenje dopolnjuje, podobno je tudi, kadar gre za katerega od bratov ali sester, in pretežni del romana govori o tem, kako je življenje lažje pognati in zapraviti kot integrirati vse kontradiktorne vsebine in procese, ki si jim izpostavljen; na koncu realizacija uspe enemu od petindvajsetih. Flisar je očitno optimist.

Janezu uspe, čeprav si lahko o njegovi analitični praksi mislimo marsikaj; je pa res, da zna poslušati. Tako po izbranih usodah bratov in sester (nekatere je srečal in jih zdravil, ne da bi vedeli za sorodstvene vezi) naredi kratek rezime svojega početja. Seveda se povzetek nanaša na razmerje med stvarnostjo in iluzijo, med igranjem vlog in prisiljenostjo vanje. Nekaj je budističnega, izvorno šakjamunijevskega uvida v to, da nam beg pred trpljenjem to povzroča, pa nekaj enciklopedičnih podatkov: o Friscu in vožnji po njem, metuljih in preobrazbah, prionskih boleznih tipa BSE in podobno.

Zdi se, da je Flisar v zgodbo o sinu, ki išče očeta, vtaknil osnutke zgodb, ki bi se lahko razvile v romane. Kot da bi počistil del svoje pisateljske delavnice in stvari zložil na vrtno razprodajo. Konec je metafikcijsko uvihan in nenaden, čeprav nam razkrije tisto, kar smo ves čas slutili, ne da bi zgodbi s tem kaj odvzeli.

Flisarju se pozna kilometrina. Svoje eksperimentalne jaze, med katerimi zmaga tisti, ki se ne pusti režirati, se iztrga objemu Očeta ter ne zapade strastem in pogubnim hobijem, pelje suvereno, zraven pa zgošča zgledne zgodbe iz prejšnjih proz.