Samo Rugelj: Triglavske poti

+ + + + +

Hvalnica hoji in potepanja na vrh Slovenije.

Knjiga, ki zadene v vprašanje biti življenjskega sloga. Na ravni pogleda se zdi, da gre za izbiro: BTC vs. posedanje po stari Ljubljani, hrvaško morje vs. all inclusive Sredozemlje vs. Kambodža, megamarketi vs. tržnice. Človek se v njej odloča, pod katerim imidžem se bolje počuti, ne da bi kaj krucialno spremenil. In tu udari Rugelj – na Triglav ne gre tako, da se pod vznožje pripelje, na vršaca odkoraka od doma iz Ljubljane. To ni izlet, to je napor, garanje, podvig telesa in duha. Zlasti ker opis poti intonira s koloritnim optimizmom.

Tekst potegne, bralec stopa za njim proti Triglavu, kjer steze vseskozi zavijajo v različne smeri. Tudi dobesedno, a predvsem metaforično, saj avtor piše avtobiografijo pohodnih spominjanj na očeta, legendarnega psihiatra Janeza Ruglja, gorskih poti z otroki in ženo, zdravljenja športnih poškodb, prehranjevanja in extremis etc. Ne gre v smer samosti kot Thoreau, ampak sledi Dantejevemu modelu; ta se odpravi v pekel z Beatrice, on pa s prijateljico Mojco, farmacevtko in homeopatinjo, na peklenski pohod proti nacionalnemu vrhu.

Čeravno je knjiga objekt bralnega zadovoljstva, pa molče zbada bralca: ali ne bi tudi ti poskusil? Tako v smislu prehoda v veselje nad uporabo rok, nog in celotnega telesa, se pravi hvalnice delu, s katero je šokiral intelektualec per se Claude-Levy Strauss. Ali pa dobesedno – da odideš od doma do mestnega središča peš, četudi pot šteje deset kilometrov, da se odpraviš na bližnje griče zu fuss. Seveda, če v tebi prevladuje asketska nota; če si bon vivant in hkrati uporniškega duha, bo izbira kolesarsko potepuštvo.