Goran Lukić, vodja Delavske svetovalnice

»Razlog, da smo v Sloveniji dobili Levico, niso bile le vstaje, ampak tudi zlom socialnega partnerstva«

Goran Lukić ima za seboj že več kot desetletje boja za položaj in pravice zaposlenih. V Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije, kjer je z delom začel leta 2007, je kmalu postal eden od vidnejših obrazov. Tam se je začel spopadati s sodobnimi oblikami izkoriščanja delavcev, kot je delo migrantov in prekarcev. Kasneje je začel voditi Svetovalnico za migrante, ki se je zaradi obsega dela preimenovala v Delavsko svetovalnico. Lukić se je na volitvah pridružil stranki Levica, ki se je znašla pred vprašanjem, ali vstopiti v vlado.

Ste v Levici zadovoljni z rezultatom na volitvah?

Morda bom z odgovorom koga presenetil, a prepričan sem, da bi lahko bil rezultat Levice še boljši. Kot sem videl v predvolilni kampanji, v katero sem bil vključen, ima Levica ogromen potencial delavske baze. Žal pa se v tem trenutku delavci – kot volivci – sami po sebi še vedno ne čutijo pripadnike levičarske misli, ampak opazujejo ponudbo strank in se ad hoc odločajo mesec dni pred volitvami. Če bi stranka stalno in bolj intenzivno delala na terenu, bi se to lahko hitro poznalo tudi pri glasovih.

Marsikje je še huje. Delavci, ki so nekoč glasovali za socialdemokracijo, v številnih državah v zadnjih letih raje glasujejo za nacionalsocialistične stranke.

Drži. V Franciji celo določen del imigrantov, ki so se asimilirali v francosko družbo, glasuje za Le Penovo. Zakaj se je to zgodilo? Zato ker so predvsem socialdemokrati, da bi bili bližje oblasti, popuščali in iskali kompromise ter se korak za korakom odpovedovali svojemu poslanstvu.

Sredina se je tako izpraznila, danes je polna političnih oportunistov, vso to ideološko praznino pa zdaj učinkovito zapolnjujejo skrajno desne stranke z agresivno proizvodnjo strahu pred domnevnimi zunanjimi sovražniki. Ko na koncu delavec iz svoje perspektive tako išče obljubljeno socialno državo, o kateri vsi govorijo, se lahko v tej prestrašenosti zateče celo k nacionalsocializmu, ki govori o »naši« socialni državi, to je o socialni državi znotraj, z vidika nacionalne države. Zato rdeči tudi v Avstriji bežijo k črnim. To poznamo, mnogi se v zadnjih letih sprašujejo, kaj narediti. A nekaj je gotovo: močnejši ko bo antimigrantski diskurz, ki temelji na kulturi strahu, večji je potencial novega nacionalsocializma, da pobira delavske glasove. Pa ne zato, ker so delavci nestrpni do migrantov, ampak zato, ker je strah več kot očitno največji politični kapital.

In kakšen je vaš odgovor? Kaj lahko Levica stori?

Bodi to, kar si, bodi to, kar govoriš, da si. Poglejte slovenske Socialne demokrate. Oni so karikatura nekdanjega gibanja. Lani smo morali v državnem zboru napadati njihovo ministrico za delo, zato da smo lahko na koncu na ustrezen način, v narekovajih, povišali socialno pomoč. Devet let smo potrebovali, da se je socialna pomoč dvignila na raven iz leta 2009. Koliko ljudi se je zaradi ukrepov Pahorjeve vlade prestrašilo, da bodo izgubili premoženje, in za pomoč sploh ni zaprosilo? Ob evidentnih kršitvah delavskih pravic se ni sistemsko ukrepalo. Kako je še vedno mogoče, da se agencijsko delo tako hitro širi, kako je mogoče, da delodajalci nekaznovano tujim delavcem zaračunavajo 1000 evrov za ureditev dokumentacije, in kako je mogoče, da danes delodajalci s pomočjo sodnih izvršb od delavcev pobirajo – kadar se jim to zahoče – po 1000, 2000 evrov? In kaj na to pravijo Socialni demokrati? Pravijo, da je varnost pogoj za blaginjo. Zame je to stranka, ki je pravzaprav SDS s človeškim obrazom. Navsezadnje se je v zadnji kampanji izkazalo, da so vse parlamentarne stranke, z izjemo Levice, nekakšni ideološki sateliti SDS, ki sramežljivo krožijo okoli orbite Janeza Janše, hkrati pa navzven lajajo: »Mi nismo Janša!«

Kakšna je pravzaprav vaša osebna zgodba? Zakaj ste šli v ta boj, sprva k sindikatom, potem v Delavsko svetovalnico in zdaj k Levici? Kaj vas žene?

Kje je moja frustracija, vas zanima?

Točno – kaj je vaša frustracija.

Prihajam iz Štor, iz železarskega okolja. Morda bo kdo rekel, da je to sentimentalna zgodba, ampak to je edina zgodba, ki jo imam. Moj oče je delal v železarni več kot 30 let, imel je zelo hudo nesrečo na delovnem mestu, oslepel je, na koncu pa smo se morali z železarno še prepirati zaradi odškodnine. Zgodba se je nato za očeta končala tragično, jaz pa sem tako iz prve roke videl, kaj je to biti delavec. To je, ko te delo, delovni proces tako ukalupi, da začneš sam sebi dokazovati lojalnost in da začneš sam sebe izkoriščati. V očetu nisem videl le izkoriščanja, ampak samoizkoriščanje. Vsak dan se je dokazoval. Dokazoval se je tako, da se je vsako jutro zbudil ob treh in bil prvi na delovnem mestu. In kaj je na koncu imel od tega? Slepoto in pozabo. Če temu rečete frustracija, ja, se strinjam, to je pri meni eden izmed motivov, zaradi katerega sem šel po tej poti. Ko vidiš lastno družino, kako se ovije okoli delovnega procesa, kako je vsa bit družine odvisna od delovnika in kako to vpliva na ljudi, na posameznika, na socialno okolje. Vse to sem videl na lastne oči. On je bil delavec, in ko ni mogel več delati, je izgubil smisel življenja.

Novi generaciji, sinovom in hčeram, naj bi šlo bolje, so obljubljali generaciji vašega očeta. Kakšne so nove generacije delavcev, ki hodijo k vam po pomoč?

Generacija mojega očeta je še imela vcepljeno nekakšno avtomatsko protestantsko etiko dela. Treba je bilo delati, treba je bilo imeti čas za družino in prosti čas. V novih generacijah se je nekaj spremenilo, kot da se je eden od teh treh elementov poblagovil. Moj oče je na neki mazohističen način skorajda užival v samoizkoriščanju. Nove generacije delavcev pa že zunanji guruji prepričujejo, da morajo ob delu, ob tem samoizkoriščanju, uživati. To smo ponotranjili, zaradi česar delodajalcem ni več treba na zaposlene pritiskati, da postanejo roboti, ampak delavec ali delavka, na podlagi tega self made pristopa, postane sam svoj izkoriščevalec.

Sredina se je izpraznila, danes je polna političnih oportunistov, vso to ideološko praznino pa zdaj učinkovito zapolnjujejo skrajno desne stranke z agresivno proizvodnjo strahu.

Levica ima zdaj realne možnosti, da sodeluje v vladi. Kaj bi morala nova vlada spremeniti na področju dela in sociale?

Mislim, da ima Levica na tem področju dokaj enostavno nalogo. V primerjavi z drugimi strankami, ki jim gre predvsem za razdelitve stolčkov in ministrstev, torej za politične konstelacije, je pri Levici osnoven postulat program. Levica ima zares dober, veljaven in poglobljen program, ki ni nastal nekaj tednov pred volitvami in ki ga niso napisali marketinški strokovnjaki. Zato mislim, da naloga ni tako težka. Edino merilo glede sodelovanja v prihodnji koaliciji mora biti, koliko bodo zahteve drugih strank kompatibilne s programom Levice. Najhujše bi bilo, če bi se stranka prepustila strankokraciji, kupčkanju, boju za vpliv na posameznih resorjih. Nihče si namreč ne želi Levice, ki bi šla po poti SD, in to zgolj zato, da bi bila bližje vzvodom oblasti. To bi bil recept za propad.

Ampak če bi te vzvode imeli, če bi recimo vi postali minister za delo, kaj bi najprej storili?

Mislim, da bi najprej začel s kurativo. To je z nadzorom. Ni namreč problem le v tem, da nam primanjkuje delovnih inšpektorjev, problem je tudi v tem, da so ti v mnogih primerih strahopetni. Kombinacija pomanjkanja kadrov in njihove pasivnosti je smrtonosna, saj s tem slabi delodajalci dobivajo signal, da so lahko še slabši, normalni pa, da lahko postanejo slabi brez vsakršnih sankcij. Namesto da bi inšpektorat za delo že zdavnaj udaril po Luki Koper, zdaj javno namiguje, kakšen model bi v Luki lahko sprejeli, da bi bil še lahko v okvirih zakonitosti. Veliko govorimo, da je inšpektorat podhranjen, ampak na kraju samem se danes delodajalci inšpektorjem posmehujejo. Inšpektorji ne dajejo glob, če jih, delodajalci zahtevajo sodno varstvo, k podjetjem prihajajo napovedano in tako naprej. Ena največjih reform bi se zgodila, če bi delovni inšpektorji začeli v celoti uporabljati svoja pooblastila. En sam inšpektor – ne minister – lahko doseže ogromno. Sam to vidim na terenu. Ko vidiš, koliko zmore en sam inšpektor, se lahko vprašaš: je res problem nedorečena, slaba zakonodaja?

Na Listi Marjana Šarca je za poslanko kandidirala glavna inšpektorica za delo Nataša Trček. Je to lahko razlog za koalicijo?

No ja, bojim se, da je ona bolj del problema kot rešitev. Ravno ona je v primeru Luke Koper predstavila sporni model, ki ga je Luka Koper potem posvojila. Z vsem spoštovanjem do njenega dela, ampak njena funkcija ni, da je posvetovalno telo delodajalcem.

In kaj bi sledilo kurativi?

Ena izmed nujnih zadev bi bila gotovo ureditev agencijskega dela in delovnega časa. Delodajalci se danes pritožujejo, da ne dobivajo dovolj delavcev; že kar 40 odstotkov jih pravi, da ne morejo dobiti ustreznega kadra, zaradi česar so začeli obstoječe zaposlene siliti v nadurno delo. To je zadnji trend v izkoriščanju delovne sile v Sloveniji, katerega posledica je porast stresa na delovnem mestu, mobinga, izgorelosti, psihosocialnih motenj, nesreč in hospitalizacij. Slovenskim podjetjem danes ni treba dajati dokazil o dejanski dolžini delovnika, to je o času prihoda in odhoda delavca na delo, zaradi česar inšpektorji ne morejo preveriti, ali se zakonodaja spoštuje. Delavci, ki hodijo k nam na svetovalnico, trdijo, da delajo po 300 ur na mesec. Vsi smo danes navdušeni, da brezposelnost upada, se pa na drugi strani z izredno hitrostjo povečuje outsourcing oziroma najem zunanjih izvajalcev. En del tega procesa so tudi delavci, zaposleni pri agencijah, ki jih te posojajo podjetjem. V teoriji naj bi bil položaj takšnih delavcev izenačen z zaposlenimi v podjetjih, a zadnje raziskave kažejo, da gre za nov pritisk na zaposlene. Agencijski delavci niso organizirani, med seboj niso solidarni, ker se ne družijo, zato jih lahko delodajalci izkoriščajo za najbolj neprijetna dela v nočnih izmenah in podobno.

S kakšnim ukrepom bi lahko uredili to področje?

Nujno bi bilo vztrajati, da se vsi ti zaposleni, ki so jih v javnem sektorju prepustili zunanjim agencijam, kot so čistilke, varnostniki, neposredno zaposlijo oziroma da postane naročnik storitev – ne subsidiarno – ampak solidarno odgovoren za vsa morebitna neizplačana plačila ali prejemke. Isto bi moralo veljati za agencijsko delo. Če pride do kakršnihkoli kršitev socialnih klavzul, mora biti za to odgovoren naročnik, ki si je pomagal z agencijo ali zunanjim izvajalcem. In na koncu bi si lahko za primerjavo vzeli kitajsko zakonodajo – ja, sram me je, da sem moral to izreči. V Sloveniji ima lahko danes neko podjetje do največ 25 odstotkov agencijskih delavcev. Ko je v Sloveniji začela veljati ta ureditev, marca 2014, je Kitajska uvedla desetodstotno kvoto. Torej, tudi v Sloveniji bi morali to kvoto znižati na raven, kot je na Kitajskem. Tako daleč smo prišli.

Pred pogovorom ste opozorili na še en fenomen, in sicer na preveliko konkurenco pri javnih naročilih. Ali ni to odlično?

Pri javnih naročilih danes vsi sledijo politiki najnižjih cen, zaradi česar izvajalci med seboj konkurirajo na plečih delavcev. Verjetno ste slišali, da nekateri delavci, ki pravkar prenavljajo ceste v središču Ljubljane, delajo tudi po 80 ur na teden. Ljubljanska občina v javnih naročilih skorajda ne objavlja cen, češ da jim to niža pogajalsko moč, izberejo najugodnejšega ponudnika in poskušajo nato še znižati ceno. Če takšna ekstremna pogajanja prakticiraš na delovno intenzivnih področjih, kot so recimo čiščenje ali varovanje, kjer so stroški dela večji del storitve, se lahko varčuje le še pri delavcih. Delavci morajo potem noro delati za minimalno plačo.

Kakšen podjetnik, ki zdaj bere ta intervju, si verjetno misli: Levica, skrajno leva stranka, ki nam bo dvignila stroške dela.

Ko slišim to, vprašam: dvig minimalne plače je skrajen ukrep, politika žice na meji pa ni ekstremna?

To je zdaj filozofska primerjava.

Ne, čisto praktična. Domnevno živimo v urejeni državi, mar ne? Ko se sprehajaš ob žici ob meji, ne misliš na Foucaulta, ampak vidiš žico. Hočem povedati, da kot družba nimamo več pravih prioritet. Ves čas govorimo o migrantski in varnostni politiki, v katero je vlada pripravljena veliko vlagati, ogromno sredstev za varnostne strukture, ni pa pripravljena urediti plačne politike ali minimalnih plač. Kdor želi na primerno raven dvigniti minimalno plačo, domnevno s tem uničuje državo.

Se vam zdi, da se delodajalci bojijo Levice?

Morda čutim latenten strah, ki pa je na zunaj podoben posmehu.

Nove generacije delavcev pa že zunanji guruji prepričujejo, da morajo ob delu, ob tem samoizkoriščanju, uživati. To smo ponotranjili.

Posmehu?

Da. Posmehujejo se. Čeprav seveda sami pri sebi prekleto dobro vedo, da imajo na globalnem trgu veliko dilemo. Ali bodo šli v bangladeški poslovni model ali pa v nemškega. Če boš šel v bangladeški model, te prej ali slej čakajo tudi vietnamske, kamboške razmere. Žal vse preveč delodajalcev v Sloveniji izbere lažjo pot. Kdo pa se bo ubadal z dolgoročnimi strateškimi načrti investiranja, reinvestiranja, kdo se bo ubadal z novimi produkti, če pa lahko imaš en sam produkt, delavca, ki ga tržiš, napotuješ za poceni delo k domačemu ali tujemu naročniku?

Verjetno ste spremljali eno od osrednjih soočenj predsednikov parlamentarnih strank z uspešnimi slovenskimi podjetniki. Averzija podjetnikov do Levice je bila tam očitna.

Tisto soočenje je bilo zrežirano pribli -žno takole: evo, zdaj bomo pa vrgli Levico v žrelo kapitalizma, ki bo potem pokazal, da te ekstremne ideologije nimajo kaj delati v realnosti. Toda kaj je tukaj ekstremna ideologija? Kar govori Levica ali tisto, kar govorijo nekateri »eminentni« slovenski gospodarstveniki, češ da zdrava mera avtoritarnosti ni slaba? To navsezadnje marsikaj pove o načinu vodenja podjetij v Sloveniji. Tisto soočenje je, vsaj glede na očiten namen voditelja Slaka, izpadlo precej kontraproduktivno. Levica na koncu ni padla v žrelo, ampak se je od vseh politikov le Luka Mesec znal spopasti z vsebino. Vsi drugi so samo kimali nižjim davkom, olajšavam, višjim neto izplačilom – ni problema, samo da je Akrapovič pokimal. Ampak poglejte Akrapoviča, ki je aprila prebil mejo 1000 zaposlenih – on ima danes težave pridobivati nov kader. Kje ga išče? Najverjetneje v Bosni in Srbiji. Morda zato, ker varilcem v Sloveniji ne ponudi ustreznega plačila? Kadrovski bazen Bosne se je že skorajda izpraznil. Hrvaški tudi. Slovenskih delavcev ni več. Proizvodni model Slovenije je tudi v slepi ulici. Naši produkti so danes kvečjemu srednjetehnološki proizvodi, vezani na proizvodno verigo v Nemčiji. Kako bo Slovenija obstala s takšnim modelom?

To je naša Ahilova peta.

Ja, res jo imamo. S takim gospodarskim modelom bo Slovenija zavozila v slepo ulico. Srbija je danes izredno prijazna do delodajalcev, ki želijo poceni delovno silo. Srbski delavec je v nekaterih panogah cenejši od kitajskega. Z nizkimi plačami ne bomo mogli dolgo konkurirati, in tudi ne smemo. Najlažje je šteti dobiček na račun nižanja stroškov. Luka Koper recimo – ali vlagajo v nove stroje in razvoj na podlagi neke vizije? Ne, njihova vizija je čim dlje obdržati poslovni model zunanjih izvajalcev, v takšni ali drugačni obliki.

Toda ali niso za to krivi tudi slovenski sindikati? Če bi sindikati v preteklosti bolj pritiskali na delodajalce, bi bili ti prisiljeni iskati nove poti.

Deloma je to res. Ko sem se pogovarjal z norveškimi sindikalisti, so mi dejali, da so oni tisti, ki priganjajo delodajalce, da ti vlagajo v nove produkte. A obstaja še en pogled: v skandinavskih državah, recimo na Švedskem in Finskem, je sistem denarnih nadomestil v domeni sindikatov. Na Švedskem je medsebojno zaupanje socialnih partnerjev tako veliko, da ni potrebe po zakonu o minimalni plači. Slovenski zakon o minimalni plači je navsezadnje dokaz, kako vsaksebi so sindikati in delodajalci. Lahko razmišljate še naprej. Razlog, da smo v Sloveniji dobili Levico, niso bile le vstaje leta 2014, ampak tudi zlom socialnega partnerstva; delodajalci in delojemalci so se med seboj oddaljili, članstvo v enih in v drugih je to zahtevalo. In zdaj se bomo spet vrnili k začetku. Zakaj na Švedskem delodajalci in delojemalci korektno sodelujejo? Ker so se že v šestdesetih dogovorili za ekonomski model razvoja. Slovenija nima ekonomskega modela, ker si ga ne upa imeti. Še Palestine si ne upamo priznati.

Mislim, da je naš ekonomski model tak: to je moja firma, delal bom, kar bom hotel.

Da, in to povzroča konflikte. In če me sprašujete o tem, kaj bi v resnici moral storiti neki minister ali neka vlada: morali bi najti to podstat, skupno ekonomsko politiko, glede katere bi prišlo med sindikati in delodajalci do strinjanja. Minister mora potem zgolj graditi zaupanje, ne pa, da se hvali, kako se prepira s finančnim ministrom.

Imam občutek, da sva zdaj prišla do bistva. Takšno sodelovanje in soodločanje ter konsenz lahko nastanejo le, če je mogoče tudi demokratizirati upravljanje podjetij. Ne znam si predstavljati, kako bi drugače omilili ta konflikt. V vseh državah, v katerih obstaja močno socialno partnerstvo, kot sta Avstrija ali Nemčija, so zaposleni veliko tesneje vključeni v upravljanje podjetij.

Zadnjič sem gledal film nekega portugalskega režiserja z naslovom Tovarna nič. Delavci so se v nekem trenutku odločili, da bodo zasedli tovarno, nato pa so ugotovili, da je bila tovarna že prazna, ker je pred tem lastnik podjetja vsa proizvodna sredstva že prodal. Tovarno je obiskal neki teoretik, politični mislec, ki so mu bili samoupravljanje in delavski prevzemi zelo blizu. Pogovarjal se je z delavcem in ga prepričeval, kako pomembna je delavska demokracija in to, da so lahko delavci sami lastniki svojih tovarn – delavec pa mu je odgovoril, ne teži mi s temi delavskimi prevzemi. Mi delavci nismo namreč nič drugega kot kapital. To je bil precej močan dialog, v katerem delavec pravi, da ni več levice in desnice, obstaja le še ena stran, ki sprejema svet takšen, kakršen je. In druga stran, ki se je pripravljena temu svetu odreči. Strah me je, da so vsi ti procesi šli že tako daleč, da delavci ne verjamejo več, da so ljudje. Da se je sam delavec sprijaznil s tem, da je kapital.

Nihče si namreč ne želi Levice, ki bi šla po poti SD, in to zgolj zato, da bi bila bližje vzvodom oblasti. To bi bil recept za propad.

Morda bi v Sloveniji potrebovali vsaj en uspešen primer. Bili so poskusi delavskih odkupov tovarne pohištva M TOM, Adrie Airways Tehnike, Novolesa, Fructala, Večera, ki pa tudi zaradi neobstoječe podporne zakonodaje niso uspeli.

Drži, da država tega ni spodbujala, čeprav si je celo zapisala v strategijo upravljanja naložb, da se morajo pri prodajah in privatizacijah najprej posvetovati, ali obstaja možnost delavskega odkupa. A mislim, da je težava še globlja in bolj temeljna. K nam v svetovalnico prihajajo delavci, ki nimajo niti elementarnih pravic. Čisto osnovnih pravic, kot je plača. Kot je ustrezen delovni čas. In predstavljajte si, da jim začnem brati levite o delavski demokraciji. Saj me nekam pošljejo.

To je verjetno res. Moje vprašanje kaže, da smo na Mladini delavski japiji. Salonski levičarji.

Saj te ideje so potrebne. V neki točki.

A da ne bomo končali tako depresivno: vznik Levice kot gibanja, ki je nastalo iz nekega protestnega momenta, je znak, da se da. Gregor Golobič je pred tem napovedal, da bo vsaka nova politika v Sloveniji šla po poti Zaresa – da bo poniknila. Levica pa je na drugih volitvah dobila še več.

Absolutno. Strinjam se. To je znak, da je Levica zares in ne zgolj začasno zavzela politični prostor. Zdaj pa si predstavljajte, če bi vse stranke politiko vzele tako resno, z vidika vsebine, ne pa, da javni prostor ugrabljajo z raznimi marketinškimi prijemi, v katere še sami ne verjamejo. Ko recimo prvak SLS reče, bojte se populizma levice, nima pojma, kaj je rekel. Nekje je nekaj prebral in zdaj to ponavlja. Ne samo v političnem prostoru, tudi na drugih področjih pravice premalo resno jemljejo. Delavci sami kaj rečejo, država je kriva. Ni nujno: imaš zakonodajo, uporabljaj jo. Je država kriva, ker nočeš uporabljati zakona o delovnih razmerjih? Ne, ti si kriv. Zato menim, da je na tem področju še veliko rezerv. Delavce je strah, da bodo izgubili delo, namesto da bi razmišljali, da se bodo znebili šefa, ki jih izkorišča.

Ali mislite, da Levica mora v vlado?

Sam imam s tem problem.

Štiri leta je že bila v opoziciji in volivci so zanjo glasovali tudi zato, ker se je borila za zmago. Tudi za vladanje.

Glasove je dobila zaradi vsebine, ne pa, da se odzove klicem siren oblasti. Sam imam vedno pred očmi povampirjeno zgodbo SD, zato bom vedno znova rekel, da je pri Levici izredno pomembno, da sledi svojemu programu. Če to pomeni, da bo v opoziciji, pa bo v opoziciji. Njena dodana vrednost je ravno to: da se ne pusti umazati za en dodatni stolček na kakšnem ministrstvu, zato da bo pač pozabila na svoj program. Osnova parlamentarne demokracije ni kadrovanje ali kupčkanje s stolčki, osnova je, da se uresniči javni interes v čim večjem obsegu. Kar pa pomeni, da potrebuješ tudi neko vsebino. S pečenjem palačink in kuhanjem golaža ne smeš zmagovati.

Strah me je, da so vsi ti procesi šli že tako daleč, da delavci ne verjamejo več, da so ljudje. Da se je sam delavec sprijaznil s tem, da je kapital.

Ampak volivci Levice verjetno niso študirali njenega programa.

Večinoma ne, so se pa na podlagi programa oblikovali glavni stavki, glavna sporočila in javna debata, ki to stranko obkroža. Kdor pomisli na Levico, dobi asociacijo na pravico, kdor pomisli na SDS, pa ga to spomni na fašizem.

Verjetno ste zasledili eno zadnjih izjav predsednika države Boruta Pahorja. Dejal je, da je tudi v interesu mladih, da delavske pravice postanejo prožnejše. Levica se ne želi umazati z oblastjo, zato zmagujejo neoliberalne ideje. 

Če se neka stvar tolikokrat ponavlja in meče med ljudstvo s pozicije moči, kot se to dogaja z idejami fleksibilizacije in deregulacije trga dela, potem te ideje seveda res postanejo normalne in prevladujoče. Zato je treba 24 ur na dan govoriti drugače. A tej plimi se ni treba postaviti po robu tako, da rineš v center oblastne strukture, ker boš na koncu na seji vlade med ostalimi ministri v manjšini, gledali te bodo po strani, češ, kaj pa govori ta skrajni levičar. Zato mislim, da je pot naprej – ko enkrat prideš do realne politične moči, nimaš pa še dejanske organizacijske, terenske ali širše družbene moči –, da si vzameš čas do naslednjih volitev za gradnjo baze. Da na terenu oblikuješ novo generacijo politikov, ki bodo prišli od tam. To je zgodba, ki čaka Levico, če želimo narediti še en preskok.

Katera stranka danes še dela na terenu?

Če odgovorim z vidika Levice: levo gibanje izhaja iz tega, da je to gibanje, ki je nastalo od spodaj. Ravno levica mora zato imeti zgledno urejeno terensko delovanje. Ne pa, da danes preštevamo, koliko glasov več smo dobili kot stranka. Vprašanje je, koliko glasov bo Levica dobila, ker se ji bo uspelo ponovno oblikovati kot gibanje.