Neverjetni 2

za +

Muha.

V času, ko bujno cvetijo in svetijo filmski superjunaki, je prav, da se spomnimo, kako je superjunake v Mojem življenju videl Ivan Cankar, predvsem, kako je videl slovenskega superjunaka št. 1 – Petra Klepca. »Učitelj je rekel, da je Peter Klepec izruval drevo, zato da bi razkazal svojo moč in svoje junaštvo. Kakšna moč in kakšno junaštvo pa je, če človek izruje drevo tam na lepem, ko mu tega še treba ni? Kaj pa bi s tem drevesom? Ali naj si ga zatakne za klobuk? Junaško je in Petra Klepca vredno, če zamahne z roko, da bi spodil muho, pa izpuli mimogrede kar ves gozd, ves temni Raskovec ter se začudi: ’A tako! Nikar ne zamerite.’«

Natanko to storijo Neverjetni, superjunaška družina Parr (Janez, Helena, Violeta, Brzi in Jakec Bulc po naše): ko hočejo spoditi muho, izpulijo ves gozd. Ali natančneje: ko skušajo spodkopati diaboličnega Spodkopača, spodkopljejo ves svet. Ker je gospodarska škoda enormna, superjunake demonizirajo in ukinejo. Kar pomeni, da kriminal cveti, toda brez superjunakov je gospodarska škoda manjša. Jasno, tisti, ki jim ni vseeno, skušajo superjunake rehabilitirati, in sicer tako, da – v duhu gibanja #MeToo – za zvezdnico superjunaškega gibanja postavijo superjunakinjo, spidermansko Heleno, alias Elastiko, ki – oprtana z body-camom – poskrbi za ulico, medtem ko njen mož, gospod Neverjetni, skrbi za dom, kuhinjo in domače naloge otrok (kar je, kot slišimo, vendarle »junaško dejanje«). Neverjetni 2 sporočajo: patriarhalne družbene ureditve, ki je vsiljevala »naravne« spolne vloge, je konec. A da bi spodili to muho, je treba izpuliti ves svet, z gozdom vred.