Grace Jones

za

Put some Grace in your Face.

»Ne vstajajte, gospodje, le mimo grem,« pravi Bob Dylan v štiklu Things Have Changed. Natanko to bi lahko rekla Grace Jones: le mimo grem! Vedno je namreč izgledala tako: kot da gre le mimo, kot da ni od tu, kot mistična migrantka, kot kozmična enigma, kot space oddity, kot Wonder Woman, kot modni krik z drugega planeta, kot vizualni précis. Časa imate le toliko, da lahko dahnete: čestitam! Če bi se poročila z Davidom Bowiejem, ki je prav tako ljubil glam, glitter in androginični imidž, bi bilo tako logično kot to, da se z njim ni poročila – vedno je izgledala divje, silovito, kruto, orkansko (»I am woman, I am sun«), pač tako, kot da je stopila iz filma.

Iz svojega filma. Ali pa iz svojega zasebnega dizajnerskega pekla, če hočete. In ko jo v temle – niti približno wikipedičnem – dokuju, ki ga je začela Sophie Fiennes, Žižkova režiserka, snemati pred desetimi leti in v katerem se posnetki njenih koncertnih nastopov (Slave to the Rhythm, Love is the Drug ipd.), studijskih snemanj (albuma Hurricane), zakulisnega vzdušja in hotelskih bivakiranj prepletajo s posnetki njene čudno sproščene vrnitve na Jamajko, k svoji družini, v kraje svojega otroštva, revščine, brutalnega patriarha, imenovanega »Mas P« (= Master Peart), in travm, ki so del odgovora na vprašanje, zakaj je svoje življenje (»Bami«) tako bojevniško in kameleonsko sublimirala v umetnost (»Bloodlighnt«), sebe pa v impozantno umetnino. Ko nekdo vpraša, če bo še kdaj igrala v filmu, odvrne: »V svojem.« A brez skrbi – niti film o njej je ne bi mogel zasenčiti. (Kinodvor)