Podedovano zlo

Mati.

Podedovano zlo izgleda kot rimejk Rosemaryjinega otroka, ki ga je posnel M. Night Shyamalan. Ali pa Takashi Shimizu. Če povem drugače: po pol ure vas ima, da bi stekli domov in preverili, če je vse v redu. Annie Graham (Toni Collette), umetnica, stvarnica avtobiografskih dioram, poročena (Gabriel Byrne), mati dveh otrok, hormonskega najstnika (Alex Wolff ) in emo-trinajstletnice (Milly Shapiro), pokoplje svojo ostarelo, čudaško, dementno mater. Itak je ni marala. Potem se zgodi nekaj še hujšega – če se vam zdi seveda smrt male živali strašnejša od smrti človeka. In ker je to znak, da poti nazaj ni več, je povsem logično, da se zgodi nekaj še hujšega – če se vam zdi seveda smrt otroka strašnejša od smrti male živali.

Podedovano zlo – živi pesek materinske nevroze, martirij družinske patologije, puzzle biblične geneze in postresnične genetike, spiritistična seansa v glavi ateista, bolj psihodrama kot šoker – vas cvre in žre počasi, zelo počasi, morbidno in nepredvidljivo, v ritmu hude, redke, moraste bolezni. Zdaj imate občutek, da vam hoče zlesti v glavo, zdaj se vam zdi, da vam ne pusti, da bi vedeli, kaj točno se dogaja. Dialogov, na katere bi se lahko obesili, ni, z junaki pa si ne morete pomagati – emocije jim tako mutirajo, da bi njihove travme na dnevni svetlobi izgledale še huje kot v temi. In če bi rekli, da drugače ne morejo, da torej nimajo možnosti izbire, bi bilo tako, kot da bi rekli, da tega, ki pride do vrat pekla, ne mika, da bi jih odprl.