Svemirko: Tunguzija

Hrvaški romantik Svemirko z novo ploščo upravičuje sloves enega pomembnejših balkanskih indie glasbenikov, ki si ga je suvereno pridobil z izjemnim prvencem Vanilija. Je predstavnik zvoka, ki je v globalnem kontekstu izjemno relevanten, pri nas pa nenavadno zapostavljen. Številni ga primerjajo s kanadskim kantavtorjem Macom DeMarcom, čeprav v njuni glasbi težko najdemo očitne vzporednice. Bolj kot glasbene prvine ju vežejo ležernost, neobremenjenost in igrivost. Ta zaznamuje številne vidike Svemirkovega delovanja: od besedil in intervjujev do koncertov, na katerih se ob spremljavi benda razigra do skrajnosti – kot denimo v ljubljanskem klubu Channel Zero, kjer je koncert odigral kar v spodnjih hlačah.

Slogovno je oba, DeMarca in Svemirka, zapleteno opredeliti; tega se verjetno zavedata tudi sama, zato je prvi svojo glasbo označil za jizz-jazz, drugi pa za emo-macho-dance-punk. Morda sta si žanrske skovanke izmislila, ker je njuna glasba tako sveža, da je vsakršen poskus uvrstitve v ustaljene žanrske okvire preprosto preveč površen, verjetno pa gre zgolj za norčavost, ki pronica v vse pore njunega ustvarjanja.

Svemirkovo delo lahko primerjamo tudi z delom glasbenikov, kot sta lo-fi ekscentrik Ariel Pink in novozelandski posebnež Connan Mockasin. Gre za predstavnike zvoka, ki ga površno opišejo etikete jangle pop in slacker pop. Če vam oznaki o samem zvoku ne povesta nič, niste edini. Gre bolj za opredelitev občutkov kot za poimenovanje estetskih prvin. Čeprav je predstavnikom slacker popa skupna zasanjana, skoraj osladno romantična in rahlo zapohana narava, pravzaprav ne zvenijo zares podobno. Zvočno sliko takšnih »žanrov« sicer zaznamuje raba podobnih kitarskih efektov (flanger, chorus in reverb), eterično zveneči synthi in jazzovski akordi; naštete izvajalce pa vseeno najočitneje povezuje vtis, da zadev ne jemljejo preveč resno.

Svemirko slacker zvok nadgradi s posebnostjo, ki je zemljepisno zaznamovana: vanj vnaša očitne vplive jugoslovanskega new wava, synthpopa in postpunka osemdesetih let. Ni dvoma, da je težek nostalgik. Tega ne dokazuje zgolj z očitnim sklicevanjem na glasbeno zapuščino osemdesetih, temveč tudi s tem, da njegova zasedba na koncertih nosi retro športne kombinezone, pa s tem, da je prvi album izdal kar na VHS-kaseti.

A Svemirkovo različico nostalgije zaznamuje sodoben zasuk. Zbuja nostalgične občutke po času, ki ga nikdar ni bilo. Zveni izrazito retro, kot garažni bendi iz sedemdesetih let, a noben garažni bend ni zvenel tako kot on. Zveni kot synthpop izvajalci iz osemdesetih, a noben synthpop izvajalec ni zvenel tako kot on. Kdo bi si mislil, da lahko nostalgija zveni tako sveže.