Arto Paasilinna: Ladjar z lepimi nogami

+ + +

Zmešana komedija

Finski pripovednik Arto Paasilinna (letnik 1942) je morda – vsaj med tistimi, ki smo jih dobili v prevodu – najprepoznavnejši avtor in tudi začetnik blago komične skandinavske pisave, ki je dobila kar precej posnemovalcev in postala tako rekoč franšiza, vendar brez uspešnosti tamkajšnje kriminalke, pri kateri gre za vrhove žanra. Po tistem, ko so se za zajcem na podeželje zapodili urbani zaležanci in so bile v gozdovih obešene lisice, se je vsul plaz raznih stoletnikov, ki zbežijo skozi okno, in babic, ki odločno in vitalno prekinejo upokojensko rutino. Zdaj, pri Ladjarju z lepimi nogami, pa se nam zdi, da je začel Paasilinna oponašati svoje oponašalce. Tako dobesedno ponovi štose s kovčkom z denarjem in popiše zvijačnosti dobrodušnežev, ko naletijo na kriminalne profesionalce in jih nazadnje uspešno uženejo v ladijski rog za meglo.

Ladjar je nezgrešljivo predstavnik trenda: ko se žena naveliča kosmatega, po znoju in dizlu iz kaluže dehtečega krepkega dedca Aulisa, pri katerem mora tekmovati z njegovo drugo veliko ljubeznijo, črnim remorkerjem, se temu odpre. Zaradi telefonske pomote spozna od žene nič manj preračunljivo, vendar v potrebah bolj zmerno pedikerko, ki se na prvi dotik zaljubi v njegova stopala. Nato na obalo otoka naplavi divjega vepra in Aulis spozna ženinega ljubimca in njegovega izsiljevalca. Potegne ga v vrtiljak dogodkov, sreča se s kriminalnim združenjem izsiljevancev, ki ga sam osnuje, a – barabe kot barabe – ga hočejo likvidirati, vendar trdno obdrži krmilo spletke v rokah, on vodi kolo. Z na hitro in z vseh vetrov nabrano druščino poštenjakov jih prelisiči, vendar to ni kakšen moderen boj proti kriminalu, nič forenzike, nič tajnih metod, bolj premetenost na prvo žogo in odločne poteze za utrjevanje položaja.

Paasilinna se popisovanja vrtinca dogodkov loti z neko vnaprejšnjo dobrodušnostjo. Čeprav v zrak letijo avti in mahajo s pištolami, ostaja Aulis prisrčen in praktičen možak. Ta proza kot da hoče pokazati moč praktičnega in pragmatičnega uma, kot da bi bila laboratorij, kjer bodo prevaranti opeharjeni, ljudje širokega srca pa nagrajeni in za poštenost poplačani, bogatejši. Humor je benigen, družbeno neškodljiv in pritrjevalen, tokrat tudi nekako na hitro in površno izpisan, v kratkih, funkcionalnih stavkih brez kakšnih večjih pretiravanj ali psiholoških poglobitev ali nasedanja na prikrite peščine nezavednega.

Zgodba teče gladko, z neko žanru lastno samoumevnostjo in brez spotikanj, to je coelhovski slog, le da mu manjka v rešiteljstvo duše zagreznjena razsežnost. Namesto tega nastopi optimizem ob soočenju zdravega jedra finske družbe s kriminalnim podpodjem, robinzonsko prepričanje, da je pridnemu in poštenemu vse v oporo, in morda nauk, da barabe ostanejo barabe, vendar moralnim velikanom z velikimi stopali in še večjim vlačilcem tako rekoč neškodljive. Kljub skoraj fantastičnim preobratom je to slej ko prej shematično in predvidljivo čtivo.