Patrick Boucheron: Kaj zmore zgodovina

+ + + + +

Avtorjevo nastopno predavanje na Collège de France v knjižni obliki.

Ena najuglednejših intelektualnih institucij, ki jo je v 16. stoletju ustanovil kralj Franc I., ni le poslednja oaza mišljenja (da bi njeni člani lahko prosto mislili in bivali, so plačani bogovsko, njihova edina letna obveznost pa je izpeljati en kurz predavanj iz svojih dognanj), ampak hrani tudi arhivsko bogastvo. Boucheron, zgodovinar srednjega veka in renesanse, se lahko sklicuje na rokopise predavanj celo iz leta 1534. Ena modernih slovenskih krilatic pravi, da »ne bomo dopustili potvarjanja zgodovine«, eruditski poznavalec preteklosti pa zapiše: »Zgodovina je lahko tudi umetnost diskontinuitet. S tem ko spodkopava red, ki ga vsiljujejo kronologije, lahko postane zares vznemirljiva. Takrat spravlja v nered genealogije, vznemirja ustaljene identitete in odpira prostor v času, kjer zgodovinsko nastajanje ponovno dobi pravico do negotovosti in spodbuja razumevanje sedanjosti.« Preprosto – zgodovina ni seznam vedenj, ki ga lahko postrgaš z Wikipedije, ampak sokratsko razmišljanje, kjer nobeno spoznanje ni samoumevno. Fake news denimo so v historiografijah že od pamtiveka. Avtor omeni kompozicijo slikarja Gillona iz leta 1824 kot eno najbolj nesramnih laži v zgodovini. Slikar je na njej upodobil srečanje kralja Franca I. z učenjaki tiste dobe, med njimi tudi z Leonardom da Vincijem, ki pa je bil takrat že 11 let mrtev. Boucheron v predavanju ne ravna priročniško, da bi podučil, kaj zmore zgodovina, nasprotno, opisuje njene šibkosti, kot so problem periodizacije časa, predvsem pa poudari zgodovinarska izključevanja: katere zorne kote je kdaj zgodovinar izpustil, katerih teritorijev ni vključil v svoje razmišljanje, katere starodavne konflikte je preslišal.

Zgodovina kot umetnost mišljenja.