Izgubljena med valovi

zadržan +

Vse je izgubljeno.

Ko se nekje vmes nad nemočno, zdelano, omotično barko zgrnejo orjaški, srhljivi valovi (ali pa orjaški, srhljivi specialni efekti, če hočete), vzkliknete: o, Vihar viharjev. In ko se Tami Oldman (Shailene Woodley), energična Kalifornijka, trudi, da bi – z enim očesom na zemljevidu, z drugim pa na sekstantu – preživela morasto divjino morja, dahnete: o, Vse je izgubljeno.

Film Izgubljena med valovi, posnet po resnični zgodbi (iz leta 1983), je zgodba o preživetju v ekstremnih pogojih, saj se Tami in njen britanski zaročenec, Richard Sharp (Sam Claflin), ki sta, kot slišimo, prejadrala pol sveta, da bi se našla, in ki naj bi novo barko odpeljala zelo, zelo daleč (od Tahitija do San Diega!), po trčenju z Raymondom, pošastnim tropskim viharjem, znajdeta iz oči v oči s popolno socialno in komunikacijsko odrezanostjo od sveta, pomorsko austerity (brez hrane, le arašidovo maslo!), izpostavljenostjo dehidraciji ter divjanjem narave in novih in novih viharjev, ki izgledajo kot mali Everesti in ki jih islandski auteur Baltasar Kormákur, avtor Everesta in Globine, bolj ali manj rutinsko prepleta s flešbeki, brez katerih bi domnevno težje razumeli, zakaj se Tami tako zelo muči z »nadčloveškim« reševanjem hudo ranjenega, tako rekoč paraliziranega Richarda. Toda ko gledate to relativno politično korektno moralko o nemočnih moških in opolnomočenih ženskah, se zdi, kot da sta ljubimca – Romeo in Julija iz Plave lagune – potrebovala le dovolj ekstremno, dovolj orkansko katastrofo, ki bi bila vredna burnosti in bujnosti njune ljubezni.