Geoff Dyer: But beautiful (Knjiga o jazzu)

Žalostni zastori, polomljeni prsti

Muzikanta, en je sam Duke (Ellington), se vozita na nastop. To je edina rdeča nit tega pisanja, ob tem pa še jazz in njegovi stebri, odhakljani, tudi klinično nori geniji, ki po ekscentričnosti niso zaostajali za dekadenti ali findesieclovci, le tepli so jih bolj. Še bolj kot zaradi ekscentričnosti zaradi barve kože, narkotikov, slabega verbalnega faktorja.

Britanskega pisatelja Geoffa Dyerja (letnik 1958) poznamo po psihedeličnih potopisih, ki so jih izostrila mamila. Tam se neuspešno tlači v hlače ali ga navija preganjavica od skanka; že naslov, Joga za tiste, ki se jim je ne da početi, je obetaven in paradoksalen. Bolj kot kraji ga pritegujejo opustelosti in ostaline, pa tudi brezčasni trenutki, epifanije, ko se vse postavi na svoje mesto in potovanja dosežejo provizorični cilj in namen.

Tokrat piše o velikanih jazza na podlagi citatov in fotografij, o Monku in Mingusu, Lesterju Youngu in Chetu Bakerju in drugih, na podlagi spisanih pričevanj in biografij, njihovih lastnih in od tistih zraven, ki pa jih Dyer zajaha po svoje in priznava, da je vse skupaj bolj fikcija, improvizacija in manj faktično; čeprav ne brez kritiške in esejistične note. Vse je malo muzikološko podkleteno in presenetljivo uspešno, saj je sicer pisanje o glasbi in njenem vzvišenem poslanstvu slej ko prej kičasto. Zato je na koncu teh portretov zgoščen esej o vsem po bibopu. Motivika sproži bolj razvezano formo, pisec, sledeč zglede, skladbe in izvedbe, improvizira, se vrača od Duka k sopotnikom in jih izpiše v kratkih fragmentarnih portretih, osebnostnih in glede na razvoj jazza.

Ti monografski deli so stkani iz polnokrvnih in teoretsko podprtih opažanj. Pogost je oseben nagovor portretiranca, gre za bogat in živahen, v tempu spreminjajoč se prozni tok, ki naj ujame muzikanta v njegovi značilni drži, ki naj popiše, kako ga je uničilo pendrekovanje po glavi v mračnem velemestnem zakotju, kako so nad njim v vojski ali v vojaškem zaporu izgubljali živce tisti, ki izvirnost uniformirajo, in so tokrat dvignili roke, roke s pendreki, ki so udarjale po rokah pianista. Popiše, kako so bile videti psihiatrične epizode in katatonična stanja, kako pijanski izpadi za klavirjem, kako so se opotekali od klavirja do mikrofona ali krožili po odru kot medvedi na vaškem sejmu, kot dobro oblečeni možaki, ki so na okravatenih oblekah nosili sledove zajtrka ali pa zadnje popite pijače pred odhodom v rano jutro, ki so si ga delili s smetarji ali železniškimi delavci. Popiše tudi, kako so šokirali receptorje, ker so v hotele menda zatavali, kako so jih reševale žene pred njimi samimi in njihovo včasih nenadzorovano ustvarjalnostjo, kako so se zapisali v zgodovino glasbe, kako so ustvarjali in bili zraven izrazito nepraktični.

Od vsega tega je ostal poleg glasbe na nosilcih, v biografijah in fotoalbumih tudi ta Dyerjev pisateljski poskus, da bi nekaj te štimunge prelil v literaturo in tam, na papirju, posnemal oblikovne postopke in kompozicijo.