Terminal

zadržan +

Mračno zrcalo.

Če hočete videti, kako se Singerjevih Osumljenih pet, McGuiganov Srečnež Slevin in De Palmova Femme fatale potapljajo v dobro staro Siodmakovo noir klasiko Mračno zrcalo (1946), v kateri detektive in psihiatre vrtita enojajčni dvojčici (Olivia De Havilland & Olivia De Havilland), potem si poglejte Terminal, film noir s tako toksično, difuzno in zadušljivo atmosfero, da bi jo lahko rezali s skalpelom. Ljudi je malo, svetlobe še manj. In skozi to wonderlandsko – večno, neskončno, neonsko, velemestno, anonimno, retrostilizirano, blazno, bizarno, morasto, brezčasno, antirealistično, v skrajni liniji irelevantno – noč pridrsa karizmatična femme fatale, ki skrivnostnemu moškemu, neke vrste »duhovniku«, razkrije, da bo dva plačana morilca izigrala drugega proti drugemu. V zameno naj bi ji »duhovnik« prepustil vse njune »pogodbe«.

In ker so se filmi noir vedno odvrteli v kakšnem zakotnem baru, se bar – »End of the Line Café« – tudi tu prelevi v prizorišče igric med sarkastično natakarico Annie (Margot Robbie), obema ošabnima plačancema (Dexter Fletcher & Max Irons), na smrt bolnim učiteljem (Simon Pegg), debelušnim, invalidnim nadzornikom metrojske postaje »Terminal« (Mike Myers) in flešbeki, ki jih pilotira Katarina Čas, mati-ki-je-preveč-videla. Terminal – ne sicer brez twistov, a tudi ne brez togega, dolgočasnega, utrudljivega, mrliškega odmotavanja teh twistov – izgleda kot prebujni film nekoga, ki je odkril film noir in se vprašal: kako bi to posnel Tarantino? Jasno, Vaughn Stein ni Tarantino.