The Carters: Everything Is Love

+ + +

Zakonca Carter sta ljubitelja umetnosti. Beyoncé pogosto odkrito promovira ustvarjalce, s katerimi sodeluje, in naj bi bila »strastna zbirateljica umetnin«. Jay-Z je avtor slavno nerodne skoraj-rime »I just want a Picasso, in my casa«, še bolj slavno pa je z Marino Abramovič v newyorškem muzeju stal ure in ure, ko so ponovitev umetničinega razvpitega performansa The Artist Is Present reapropriirali v raperjev videospot.

Novi videospot zakoncev Carter za komad Apeshit, ki je udaril vzporedno z nenapovedano skupno ploščo Everything Is Love, pa je bil posnet kar v pariškem muzeju Louvre. V njem perfektno stilizirani zakonca, plesalke in plesalci nastopajo pred tam razstavljenimi slovitimi slikami. A ne gre le za lepe barvne tone in kompozicije, saj Carterja stopita še korak naprej. V videospotu preizprašujeta umetnostni kanon skozi prizmo kulturnega kolonializma in imperializma, četudi to delata estetsko popolno, subtilno in skozi zgodbo svojega uspeha. Podoba ali vloga »črnega« v zahodnjaški umetnosti skozi podobo ali kar konkretnost črnega liberalizma. Beyoncé in Jay-Z sta predstavnika zapostavljenih, a uspelo jima je prigarati do vrha, kar neprestano poudarjata v svoji muziki. Sta self made predstavnika črne Amerike, ki sama sprejemata odločitve. Jay-Z je zavrnil nastop na prestižnem Super Bowlu, Beyoncé je na isti prireditvi leta 2016 zasenčila glavni bend Coldplay z nastopom, ki se je med drugim poklonil gibanju Črnih panterjev.

To je njuna prva skupna plošča, ne pa tudi njuna prva nenapovedana.

Najprej je »kraljica popa« pred dvema letoma udarila z najosebnejšo ploščo doslej, izjemno sprejeto Lemonade, na kateri je bil glavni, pompozni promocijski hakeljc, da Jay-Z ni zvest mož. Ta je potem skesano odgovoril s ploščo 4:44. Tokratna plošča je pozitivni zaključek »zakonske trilogije«, je plošča končne zmage in (raperska) samohvalnica. Je hitro skovan projekt, saj sta Cool & Dre, najbolj vpletena med neštetimi sodelujočimi producenti, odpotovala v Pariz in podlage pilila, medtem ko sta Carterja vadila za prihajajočo svetovno turnejo. Zadnje popravke so opravili le ure pred uradnim izidom plošče. Glasba je preprosta in konkretna, na vešče modnem osišču med hiphopom, soulom in trapom. Varna in učinkovita podstat, na kateri znova sije predvsem Beyoncé, ki poje, ogromno rapa in poskrbi za praktično vse zvočne vrhunce.

Jay-Z in Beyoncé s kolektivnim zgodovinskim spominom o sistematiziranem izkoriščanju postrežeta z eksplicitnim, četudi paradoksalno precej individualističnim emancipatornim momentom. Ta ju premakne stran od benignosti pop sredine. Pa vendar bi zelo težko govorili o neki subverziji. Predvsem pa bi se ob poslušanju – kot dveh plošč pred njo – morali vprašati o vsebini: ali je (lažni?) ekshibicionizem vzponov in padcev zveze ali odnosa dveh zvezdnikov res nujno zanimiv? Je res zanimiv kar samodejno? Spretno trženje intime.