Peter Stamm: Sedem let

+ + + +

Zakonska natezalnica

Zgodba švicarskega pisatelja Petra Stamma (letnik 1963) se začne ob obisku ženine prijateljice, pri kateri sta spala v francoskem Marseillu v odločilnem času za njun zakon. O odnosu starejši in bolj izkušeni ženski pripoveduje po njeni razstavi, v nekaj valovih. Podrobno, vendar tudi tako, kot o prešuštnih zgodbah pripovedujemo ženinim prijateljicam: malo olepšano, a na drugačen način, manj heroično kot bi recimo pripovedovali prijateljem ob pivu in nogometu, z manj pretiravanja in možačenja, zato pa bolj cenzurirano. Ravno ta izpovedna razsežnost določa, kako globoko se Stamm in njegov pripovedovalec zadrsata v ne do konca jasno čustveno dvožensko razmerje.

Sedem let je namreč kronologija zakona v krizi; od skupnega druženja ob študiju arhitekture, ko sta prijateljevala in hodila z drugimi (njuna takratna partnerja se recimo vsaj navzven srečno poročita), do odločitve za skupno življenje v turbulentni situaciji, ko je vse viselo na nitki. Vse do zakonske krize v času ekonomske krize, ko se gradnje in celo obnove ustavijo. Takrat mesto šefa v biroju z nekdaj dvajset zaposlenimi in zdaj precej odpuščenimi in nadomeščenimi s prekarci zasede stečajna upraviteljica.

Žena se, kot že po koncu študija, umakne v betoniranje temeljev lastne mednarodne kariere, pripovedovalec pa se vrne k starim običajem: mladostniškemu pitju, ki je zdaj kontinuirano in se dogaja v samoti, pa tudi k stari ljubezni, s katero se je zapletal že v času študija. To je ilegalno naseljena in globoko verna Poljakinja, ki jo ves čas opisuje kot pasivno in nevpadljivo. Edino, kar ga zares obseda, pravi, je njena neskončna ljubezen, nezahtevnost, predajanje – ki pa ga ženini prijateljici seveda ne popiše podrobno, zato tudi mi ostanemo malo zbegani, kaj pri njem budi tako nežna čustva, obsedenost in malo tudi sadistično nadrejenost. Bližina veri in goveje pristajanje, da je vse, kar se zgodi, dobro, ker je svet urejen?

Stammov roman je spretno izpisan, morda mu malo zmanjka pri poglobitvi junakove čustvene bigamnosti. A dilema med kariero, ki jo predstavlja uspešna kolegica, in ljubeznijo, ki je ne more razumeti, kaj šele vračati, je dovolj intrigantna, razplet poskusov zanositve v zakonu pa dovolj inventiven, da Sedem let potegne. Roman se sicer dogaja skozi daljše obdobje, od časa pred padcem Zidu do zadnje ekonomske krize in njenih posledic za stroko in gradnje. Stamm zgodovinski okvir dovolj dobro prenese na družinsko raven in pokaže vpetost odnosov v širšo shemo. Tudi opisi arhitekturnih vzorov obeh, ženin je recimo sam Corbusier, pa tega, kakšne zgradbe in za koga delajo kolegi iz študentskih let, so dovolj obsežni in povedni, Stamm materijo pozna in jo gladko aplicira.

Morda nam je le žal, ker pripovedovalca ne razumemo dovolj. Morda pa je to roman o tem, kako ne moremo vedno do konca razumeti niti sebe, kaj šele objektov naše fascinacije ali naših ravnanj.