Vasilij Grossman: Vse teče

+ + + + +

Roman o človeku, ki se po 30 letih vrne iz zapora.

Delo, ki ga je ruski pisatelj pisal med letoma 1955 in 1962, ni nikoli prišlo med bralce v Sovjetski zvezi, popularni pisatelj v tridesetih in štiridesetih pa je z izbiro teme nesvobode v državi komunizma tako razbesnel partijskega ideologa Suslova, da je avtorju zabrusil, da knjige še v naslednjih 200 letih ne bo mogoče natisniti.

V Rusiji čas merijo v desetletjih in stoletjih, Suslov pa je hkrati zgrešil in zadel: Grossmana danes ne izdajajo le v ruščini, temveč tudi v prevodih, toda pisca, ki bi ga nekoč brali milijoni, danes bero le tisoči.

Junak, ki je preživel v gulagih, se znajde na prostosti, kjer kajpak primerja bivanje na svobodi in v taborišču. – Skorajda ni razlike! No, bivši taboriščnik ne bo končal s tako enostavnim spoznanjem: ko na ulicah srečuje stare znance, odpira temo ovajanja kot družbenega kapitala oz. mehanizma družbene promocije. Kolega, ki je ovajal, je sodelavce pošiljal v zapor in tudi v smrt, a zaradi tega je bil čislan pri režimu, ki ga je nagrajeval z večjim stanovanjem, višjo plačo, moskvičem.

Če primerjamo slovensko in tudi jugoslovansko literaturo, ki se loteva gulagov in Golega otoka, zapazimo neverjetno prodornost ruskih pisateljev in nepričakovano – večjo toleranco sovjetskega vodstva. Tovrstni romani se v Jugoslaviji pojavijo namreč šele po Titovi smrti, v Sovjetski zvezi pa režim Hruščova dovoli tisk Solženicina že na začetku šestdesetih. A tudi sami pristopi izkazujejo genialnost avtorjev; Georgij Vladimov je denimo napisal roman Zvesti Ruslan, ki opisuje gulaški svet skozi pripoved taboriščnega čuvaja – psa Ruslana.

Šalamov je v Kolimskih zgodbah popisal svojih 20 let v gulagih, Grossman pa je premaknil perspektivo v agonijo na svobodi po 30 letih gulagov. Čas, ko je bila realnost močnejša, točneje – brutalnejša od fikcije.