Martin Heidegger: Kaj se pravi misliti

+ + + + +

Predavanja, ki jih je imel veliki nemški filozof v letih 1951 in 1952, potem ko je bil vse od vojne obravnavan v procesu denacifikacije in mu je bilo prepovedano predavati.

Ko bi ne bil filozof, bi v njih videli način, kako je iskal pot, po kateri bi pod vprašaj postavil tudi novi red novih samoumevnosti, ki so zavladale po nacizmu. A za aktualno branje je pomembnejši tekst kot tak.

Avtor v njem seveda ne postavi definicij, še manj prinaša zglede, ki bi ilustrirali, kaj počnemo, kadar mislimo. Namesto tega sprašuje, predvsem pa frapira: imeti mnenje o nečem ali vsem, to ni akt mislenja! Še huje – tudi to, da prebiramo razprave in spise velikih mislecev, še ne jamči, da sami mislimo.

Biti univerzitetnik ali novinar ni nikakršno zagotovilo, da si sposoben misliti. Celo kadar človek hoče misliti, mu često ne uspe. In tu vskoči sokratska modrost: mislenja se lahko učimo le, če dosedanje bistvo iz temelja pozabimo. Torej ne zadoščata delavnost in vztrajnost, potreben je preskok, sposobnost čudenja. Mislenje je namreč osupljivo. Norveški filozof Arne Naess je o tem objavil knjigo Is it painful to think?. Ja, naučiti se misliti ni samoumevnost, kot je naučiti se voziti s kolesom. V glavi imamo predstave predmetov, toda ali te ustrezajo dejanskosti zunaj nas?

Ali še drugače: kaj nam veli misliti, kaj je »ono«, kar nas napoti misliti? Kako prav nerazumljivo in nemisleno, ki je onstran enotirnega mišljenja, postane osrednji vzgib? Bistvo mislenja bi se nam lahko pokazalo, če ostajamo na poti. Ko smo med potmi, med različnimi potmi.

V odličnem prevodu, ki sledi avtorju tudi z izbiro besed: mislenje, z-mislenje, pomislenie, čud etc., je tako na voljo knjiga, ki je ni mogoče brati, ne da bi jo mislili.