Povečava

Janko Lorenci

3. 8. 2018  |  Mladina 31  |  Kolumna

Čudno sem volil vsa ta leta, bi si lahko v tem negotovem povolilnem dogajanju priznal Janez Novak. Če hočem, da mi bo bolje, se bom moral volilno korigirati.

Nekaj opravičil sicer ima – politika se na veliko pretvarja, mediji pokajo od kritičnosti, a v bistvu podpirajo stanje, kakršno je, iz tujine prihajajo zelo mešani impulzi. Vrhovi družbe volivcu sistematično zamegljujejo pogled na surovo družbeno realnost.

To seveda niso absolutna opravičila. Volivec ima svojo pamet, oči in občutek za pravičnost. S temi antenami se lahko, če le hoče, otrese zguljene neresnice, da so vsi (politiki, stranke, ustanove) enaki, da je torej vseeno, koga voli in ali sploh še voli. Ne, niso vsi enaki. Skrajna desnica (SDS) je grožnja, ki jo je t. i. politična sredina, največja strankarska družina, upravičeno osamila. A del problema je tudi sama. Sredina naj bi v principu prinašala stabilnost, zmernost, harmoničnost. Toda brž ko posvoji neoliberalno logiko, postane lažna, fantomska sredina in družbo destabilizira in pači.

To je stara, znana pesem. Toda krizno evropsko dogajanje ni dvignilo samo populistov in skrajne desnice (pri nas ohranilo močno SDS), ampak omogočilo tudi nastanek socialistične alternative – pri nas Levice. Samo ona ljudem govori, da je za mnoge stiske množic kriv Sistem s svojimi vrojenimi anomalijami. Njena poglavitna usmeritev je v osnovi preprosta in zmerna, kar minimalistična: zavzema se za zmehčanje, civiliziranje kapitalizma, ki v zdajšnji neoliberalni varianti dramatično uničuje družbo in okolje. Ideji socializma se stranka ne odreka, a sprejema postopnost. Ta kombinacija alternativnosti in pragmatičnosti je za volivce vabljiva. Za druge, tudi sredinske stranke pa je tudi ta minimalizem (da npr. milijarde ne zapraviš za orožje ali da nočeš pod prisilo prodati največje banke) skoraj bogokleten.

Spreminjanje politične scene pomeni, da se spreminja tudi volilno telo. Stranke se s sprejemanjem neoliberalizma trgajo od družbe, volivci pa od njih. Našo skrajno desnico (SDS) velika večina volivcev ostro zavrača in jo tako drži na kratko. Politična sredina stagnira oz. nazaduje, ker pač ne dela za večino. Volivec zato vztrajno išče nove stranke, tako je nastala tudi Levica in se na zadnjih volitvah po moči izenačila s sredinskimi strankami. Čas dela zanjo.

To so počasni premiki, ki še ne omogočajo resnega izstopa iz statusa quo. Vendar nakazujejo spremembe. Zastraševanje in zanorjevanje množic postopoma izgubljata moč, ljudstvo jasneje vidi, da ga farbajo, da neenakost postaja neznosna, da je prihodnost temačna. To rahlja njegove zakoličene politične preference.

Na splošno lahko rečemo: neomajno zvest volivec ni pameten volivec. Ali mileje: tradicionalnim strankam zvesti volivec pogosto dela proti sebi. Svojo strankarsko zvestobo je dobro preverjati pri SDS, SD, Levici ... Stranke se rade spridijo, volivci radi postanemo fijakarski konji in volimo le po inerciji ali pa odkorakamo med nevolilce. To je najlažja, a najslabša pot.

Pametno, koristno voliti pomeni, da zavestno motriš stranke, preverjaš njihove obljube in dejanja, gledaš, kako (ne)poštene so, ugotavljaš zlasti, kaj ponujajo glede sociale in ekonomije. Kolikor toliko razumen volivec že ve, da je strah pred priseljevanjem prenapihnjen in da ga, če ni premožen, klestenje davkov za bogate in obsedena privatizacija tepeta. To ni tako težko razumeti. Zakaj bi volil samo po instinktu, občutku, inerciji, stregel na volišču tistim, ki podžigajo slaba čustva. Zakaj ne bi z nekaj truda in uporabe pameti iskal stranko, ki ji lahko verjameš, da ti bo omogočila boljše življenje? Če bo tako ravnalo mnogo drugih, boš res živel bolje. Pametno voljenje je naložba.

Ni lahko biti pozoren, kritičen volivec: biti moraš nezaupljiv, a se ne smeš prepustiti cinizmu, ravnodušnosti, hromečemu strahu pred spremembami. Splača se verjeti, da je stvari mogoče izboljšati. Splača se tudi – v nasprotju z duhom časa – ne iskati Odrešiteljev in Voditeljev, ampak alternativnost na podlagi programov in preverljivih dejanj. Dobro je vedeti, da si lahko revno državo privoščijo samo bogati.

Vse to k sreči niso zgolj pobožne želje po novem, drugačnem volivcu. Volivec v letu 2018 je vendarle nekoliko svobodnejši in treznejši. Beseda socializem ni več samo zmerljivka, etablirane stranke izgubljajo zaupanje, dogma o zveličavnosti sistema je deloma padla. Zato vedno ene in iste škodljive stranke kljub različnim preoblekam vedno teže prihajajo na oblast.

A nas še pehajo v slabo smer. Sistem je zlorabljan, a vedno bolj tudi zloraba sam po sebi. Vendar še imamo volitve. A če so zgolj rutina in prazen ritual, so blažev žegen. Tu se začne tudi odgovornost posameznikov. Zdaj se spodnji in srednji sloji miselno osvobajajo sami, proti večinski politiki, proti njenemu tihemu patronu – kapitalu, in proti glavnini medijev. To spontano osamosvajanje se je ujelo s politično ponudbo, ki se je z Levico bistveno razširila, postala alternativna. Brez take ponudbe gre volilno povpraševanje nujno v prazno. NSi ima na ustih boga, v aktovki pa do ljudi zelo neusmiljen program. Levica je vsebinsko neprimerno bolj humana, bolj »krščanska« od nje. Njene ključne zahteve so globoko upravičene in Šarčeva peterica to v glavnem celo ve. Naše stranke in glavnina medijev niso bili še nikoli tako prozorni, tako razgaljeni kot po teh volitvah. Levica ponuja skromen, a potencialno prelomen zasuk k interesom večine, desnica ga kategorično blokira, sredina ji pri tem bolj ali manj asistira. Če se bo na koncu le oprla na Levico, bo to nekoliko popravila.

Si velja zapomniti za odločanje na morebitnih predčasnih in drugih volitvah.