Ali bi bilo treba Cankarja sežgati?

Ivan Cankar je bil slovenski Billy the Kid: vsakič, ko je ustrelil, se je Slovenija stresla. Ni si predpisal slepote, ampak je neprijetni resnici, lobanjam in okostnjakom svoje dobe, pogledal v oči. Slovenci so se ga bali – nikoli niso vedeli, kaj jih čaka, a vedno, ob vsaki knjigi, so vedeli, da bodo dobili več, kot so pričakovali. In zdelo se jim je, da si tega zaslužijo.

Vse so delali, da bi ga nekako ustavili ali pa vsaj omejili. Pozivali so k linču, kritiki so ga razsuvali, Fran Govekar, nekoč njegov prijatelj, ki je postal Pat Garrett, ga je razglašal za »patološki« primer, češ da pozna le »par cip, serijo ciparn in pajzljev«, da je zašel v »sifilitično strujo« in da je »nemoralen v vsem pomenu te besede«, sanje pa jim je izpolnil škof Anton Bonaventura Jeglič, ko je leta 1899 sežgal Cankarjevo Erotiko.

A tedaj se nad tem niso kaj dosti zgražali. Danes se precej bolj. Zgražanje nad Jegličevim sežigom Erotike je v vseh teh letih postalo del slovenskega sekularnega kanona. Toda ironija je v tem, da danes ne bi sežgali le Erotike. Danes – v času nove politične korektnosti, povečane kulturne občutljivosti – bi se zdel Cankar še bolj moteč, mučen, neznosen in nesprejemljiv kot pred dobrimi stotimi leti.

»Udaril sem jo v obraz. S pestjo sem jo udaril. Kaj niste videli, kako je bilo zateklo njeno levo lice?« sprašuje poet v Cankarjevi noveli Poet Peter. V resnici sploh ni poet, temveč poštni uradnik. Le domišlja si, da je poet. Ženo pa pretepa, ker ji gre ob njegovi »poeziji« na smeh. Njemu se ne bo nihče smejal – še najmanj ženska.

»Srečal sem časih ljudi, – samó ženske, – da bi se zdrznil od studa, če bi se le dotaknil njihove roké ... Le-tó teló je podobno glistam, – mehko in opolzko ... Ali ne zavedajo se svoje gnusnosti,« beremo v vinjeti Julija, Martin Kačur v istoimenskem romanu osorno prizna, da ne mara žensk (»Ne maram jih, Boga mi!«), Olgo v romanu Nina mož nenehno pretepa (»samo zaradi zabave«), Aleš – »gospodar doline«, veliki privrženec učinkovitosti, ki zavida mučencem iz starodavnih časov, ko so krvoločni cesarji preganjali kristjane ter jih mučili na čudno umetelne načine – pa v povesti Aleš iz Razora zagodrnja: »Kaj je treba babi pameti!« In doda: »Da le grbe nima!«

Vse so delali, da bi Cankarja nekako ustavili ali pa vsaj omejili. Sanje jim je izpolnil škof Anton Bonaventura Jeglič, ko je leta 1899 sežgal njegovo Erotiko. Toda ironija je v tem, da danes ne bi sežgali le Erotike.

Cankarjevi opisi žensk bi danes sprožili bučno zgražanje in proteste. V Guduli Francko, alias Gudulo, kmečko deklo, opisuje kot najgrše človeško bitje (»Nič ženskega ni bilo na nji, razen krila in rute«), kar pa je v resnici le priprava na Nespodobno ljubezen, v kateri elegantni, čedni doktor Detal ženo Matildo opisuje kot »najgršo žensko, kar sem jih doslej videl na svetu«, kot »absolutno grdobo«, v kateri »ni lepote niti za lek«, kot utelešenje »neumnosti in zlobe«, kot »žival«, ki se mu gnusi »kakor mrčes, grd in zloben mrčes«. Še huje: »Kako smešno, nizkotno in poniževalno bi bilo, če bi se pokazal z njo na cesti.« Zelo. Kajti: »Poniževalno bi že bilo, če bi prišel trezen k nji ter sedel z njo za mizo.« Za nameček ga še prevara z drugim moškim. A doktorja Detala to ne ustavi – oči že vrže na še gršo žensko, ki se drži »sključeno, ker je imela na hrbtu visoko grbo«.

Olga sreča v Nini drugega moškega, boljšega, »blagega v svojem srcu« in »plemenitega v svojih dejanjih«, toda bil je – ja, uganili ste – »zelo ljubosumen«. »Zaklenil jo je v prelepo kajbico in je gledal skozi ključavnico.« Okno te kajbice je gledalo »na pusto dvorišče, kjer nikoli ni bilo ne glasu, ne človeka.« Logično: »Olga je bila ječe navajena kakor hudodelec.«

Toliko o samozavesti in posesivnosti slovenskega moškega, ki dela vse, da bi našel žensko, ki je ne bi pogledal in hotel nihče drug – ki bi bila torej le njegova (»Ti nimaš pravice misliti na nikogar, razen name, in želeti si nimaš drugega življenja, nego sem ti ga bil jaz pripravil,« slišimo v romanu Tujci), samo in čisto njegova (poet je v Poetu Petru šokiran, ko žena – njegova lastnina! – odide in se ne vrne več), ja, njegova izključna last (»moja kakor hlapec,« slišimo v Noveli doktorja Grudna), v dobrem in zlu, dokler ju smrt ne loči.

In res ju loči. V noveli Sestanek na Rušah trije moški, stari znanci, povsem mirno – tako rekoč rutinsko – razpravljajo, ali je imel neki kmet pravico, da je s sekiro ubil nezvesto ženo. »Jaz bi napravil isto – jaz bi jo ubil,« pravi eden izmed njih. In verjamemo mu. Slovenci so očitno vzljubili kapitalizem, vsi pa vemo, kaj pomeni kapitalizem: da lahko s svojo lastnino počneš, kar hočeš! Nič ni hujšega od izgube bogastva, lastnina, ki itak potrebuje gospodarja, pa je sveta – tako kot sta sveta kapitalizem in dom. Jernej, slovenski imenitnik, v noveli Jernej, narodov besednik pravi, da pretepa ženo, a da to nikogar ne briga: »Kaj bi se mešala zgodovina in javnost v svetost domačega ognjišča?«

Nasilje nad ženskami je bilo torej slovenska verzija prvobitne akumulacije kapitala – in s tega kapitala, kot je v Kapitalu opozoril Marx, »kapljata kri in blato iz vseh por«. Ne, v Sloveniji res ni bilo treba dosti, da je zmagal kapitalizem. Veliko truda je bilo potrebnega, da so se rodili »naravni zakoni« kapitalizma, je še poudarjal Marx – v Sloveniji je bilo potrebnega le malce družinskega nasilja, ki je – v odsotnosti velikih pustolovskih, osvajalskih, imperialnih zgodb in lova za svetim Gralom – izgledalo kot ultimativna kapitalistična pustolovščina, kot ena izmed specializacij, ki jih omogoča nova kapitalistična delitev dela.

Cankarjeve ženske zato izgledajo tako, kot da bi planile iz Gileada, represivne, mačistične, teokratske republike v TV-seriji Deklina zgodba (The Handmaid’s Tale), posneti po romanu Margaret Atwood (1985). Tu so ženske podvržene psihičnemu, emocionalnemu in fizičnemu nasilju, tu jih prekvalificirajo v »neženske«, tu jih mučijo, trpinčijo, tu ječijo, kričijo in krvavijo, tu brezmejno trpijo, a vendar se – tako kot Cankarjeve ženske – tolažijo: »Le v trpljenju bomo našle milost.«

»Še morfija si privošči in opija«

Res, vprašanje je, kako bi se Cankar vklopil v sodobno vesolje politične korektnosti. Jerman v Hlapcih žali Rome, ko jih postavlja za nasprotje svetnikov (»Če izvolijo same svetnike ali pa same cigane, moja suknja ne bo nič manj zakrpana in moji podplati nič bolj celi«), Judje jo slabo odnesejo v črtici Poglavje o bradavici (»Po stenah so se vili lilasti ornamenti: stilizirani čifutski obrazi z dolgimi nosovi in šilastimi bradami«) in v črtici Uboge rože (v vozu se pelje »dvoje debelih, potnih, zaničevanja in pekovskega ponosa polnih židovskih obrazov«, Mayer, »fabrikant, ki mu je služilo dve tisoč sužnjev«, je Jud ipd.), še slabše pa v povesti Krčmar Elija, v kateri oderuškega Juda, ki ga »za devetdeset tistih židov, ki so Kristusa križali«, na koncu zgazijo – okej, križajo – z vozom, in v noveli Polikarp, v kateri mrliči ponoči kar sami iz mrtvašnice vržejo mrtvega Juda, »ker je bil ostuden in je dišal neprijetno«. Slovenec ni antisemit le na anonimnih forumih, ampak tudi po smrti.

No, v povesti Življenje in smrt Petra Novljana slišimo vse najslabše o Hrvatih: »In tisti prokleti Hrvat ... za denar me je osleparil, za konja in za voz ... Ali misliš, da je pošteno igral?

Še danes vem, da je bil skril karto v rokav, falot!« A to bi morda danes celo ostalo. Ne le anonimnežem na forumih, ampak tudi slovenskim politikom bi se zdelo, da je Cankar to vendarle napisal po resnični zgodbi.

Cankarjeve ženske izgledajo tako, kot da bi planile iz TV-serije Deklina zgodba. Tu so ženske podvržene psihičnemu, emocionalnemu in fizičnemu nasilju, a vendar se – tako kot Cankarjeve ženske – tolažijo: »Le v trpljenju bomo našle milost.«

Marko, glavni junak povesti Potepuh Marko in kralj Matjaž, nenehno preklinja Rome: »O cigani, kako so me ociganili!« In jih ponižuje: »Ali na svetu je vse minljivo, denar še celo. Vino je drago, cigan je slepar.« Toda sledi preobrat: na koncu se poroči »z lepo cigansko devojko« in priredi imenitno svatbo. »Pili so in peli in plesali in so bili veseli do konca dni.«

Ta nepričakovani preobrat – poroka s »cigansko devojko« in pravljični happy end – je tedanje Slovence šokiral. Konservativna revija Dom in svet je pisala, da je Cankar »srečno pociganil svojega junaka in v njem tisto ljudstvo, ki ga popisuje tako potepuško. Koliko blestečega talenta je s tem Cankar – pociganil!« Slovenci si niso znali predstavljati, da bi lahko Slovenec s »cigansko devojko« živel srečno do konca svojih dni.

Toda Slovenci so spregledali, da se Marko s »cigansko devojko« poroči, šele ko ostane sam na svetu – oče in mati umreta, bratov in sester nima, sorodniki pa so razkropljeni po svetu. S »cigansko devojko« se poroči, šele ko ga nihče ne vidi. To pove, pod kakšnim pritiskom živi Slovenec – in kakšno tremo ima. Če se hoče malce sprostiti, mora res slediti zapovedi iz novele Starec: »Še morfija si privošči in opija, nato pojdi snubit!« Kava, vino in tobak ne zadoščajo.

»Udarite! Bijte! Ubijte!«

Danes lahko v holivudskih filmih umre na milijone ljudi, le mala žival – hišni ljubljenec – ne sme. Za nobeno ceno. Vsi umrejo – le pes preživi. Publika si oddahne – tudi v deželah, v katerih jedo pse ali mačke. Zato lažje razumete, zakaj bi sodobna društva za zaščito živali ponorela, če bi jim v roke prišla Gudula, v kateri beremo: »Lojz je zgrabil mlado belo mačico, ki jo je pestovala gospa v naročju, ter jo treščil ob plot.«

A to je le hors d’oeuvre. V Firbcu psica skoti četvero mladičev in eno psičko. »To je dekla kar pograbila ter jo treščila ob zid.« In dekla potem v tem slogu nadaljuje: enega psa pobije s kolom, drugega – oh, niti ne vemo, kako, ker dahne le: »Opravljeno je!« Ko se na koncu ozre na zadnjega preživelega, Firbca, pa sikne: »Tudi ta ne bo dolgo!«

Ne le psi, temveč tudi druge živali izkusijo slovenski brend krutosti. V Majski noči pred našimi očmi potolčejo sovo. »Ni je na svetu lepše živali, kakor je nabasana sova – glavo sklonjeno, oči svetle, peroti razprostrte. V spalnico jo postavimo!« V Mojem življenju se pred našimi očmi sesuje konj: »Krvavi drob se je usul na tla. Žival se je vzpela na zadnje noge, pene so škropile iz odprtega gobca, oči so buljile velike in rdeče.« V Istrskem oslu pa pred našimi očmi brutalno tolčejo osla, ki so ga v neko istrsko vas uvozili iz slavnih Abrucev. »Tenke šibe, trde palice, gorjače, vesla – iz stoterih rok se je mahoma in hkrati usulo na žival.« Po oslu pada slepo in divje. »Na tla z njim! V morje z njim! Udarite! Bijte! Ubijte,« vpijejo domačini, kralji linča, ki tolčejo, dokler ni »več dlake, ki bi ne bila dvakrat presekana, v kožo in kri zabita«.

Zdaj, ko ste dobili vpogled v gube slovenskega sadizma, je čas, da spoznate ultimativnega slovenskega sadista – šestletnega otroka, ki v Muhah pripovedovalca vpraša: »Ali ste že videli, kako umirajo muhe?« Ne, odvrne Cankarjev alter ego. »Torej glejte!« In potem gledamo: »Umivalnik je bil skoraj do roba poln vode; sredi vodé se je pozibavala gruča mrtvih muh, kakor da so se bile v smrtni grozi stisnile druga k drugi. Te črne mrtvece je zajel v perišče ter jih je zalučil na tla.« Čez čas zajame polno pest muh ter jih trešči v vodo. »Nastalo je divje vrvenje in prekopicanje v črni gruči. V smrtni grozi so se prerivale in preskakovale brez usmiljenja; suvale so se v stran, potapljale druga drugo v vodo.« Mali dahne: »Čudno, da ne kričé!« In doda: »Gotovo so med njimi matere in otroci in bratje in sestre. Pa se nič več ne poznajo, pobile bi druga drugo!«

Ko gledate ta torture porn, vas ima, da bi kriknili: smrkač, pusti to muho – lahko, da je Gregor Samsa! Ali pa jebeni Jeff Goldblum! Pripovedovalec zlatolasega šestletnika kasneje zagleda na dvorišču. »Dekletca so se ljubosumno prerivala krog njega, on pa je ostal tako miren in hladen, kakor takrat, ko je gledal na gručo muh ... Obšla me je tiha groza.« Vas ni?

A da se razumemo: Muhe in Gudula in Firbec in Nespodobna ljubezen so mojstrovine, ob katerih se vprašate – zakaj vsi tako hvalijo Kafko?

»Tipala je z rokami po svojem telesu«

Tudi otrokom se pri Cankarju dogajajo hude, strašne, nezaslišane reči. V Hiši Marije Pomočnice jetične deklice, stare od dvanajst do štirinajst let, hirajo, gnijejo, razpadajo in umirajo – in »vidimo« vsak detajl. V črtici Spomladi neko deklico zgazi konjska vprega. Vse polno je otrok, ki cele dneve znojilniško tezgarijo, recimo dvanajstletna Mimi v črtici Mimi: »Vstajala je zjutraj, še predno je zasijalo solnce, in hodila je spat o polnoči, kadar je bilo delo dokončano.« Na koncu skoči iz tretjega nadstropja v smrt.

V povesti Krčmar Elija mrliči ponoči kar sami iz mrtvašnice vržejo mrtvega Juda, »ker je bil ostuden in je dišal neprijetno«.

Ali pa pomislite na kariero malega Petra Novljana, sina zapitega dacarja, glavnega junaka povesti Življenje in smrt Petra Novljana: ko pri dvanajstih ostane sirota, ga dajo stricu, pijancu, zapelje ga osem let starejša sestrična, tako da se kmalu »zapusti« in pristane v ljubljanski cukrarni, pri štirinajstih pa se samomorilsko utopi. »Iztegnil je roke in je stopal dalje.«

Pri Cankarju mrgoli samomorov. Samomore delajo propadli tovarnarji (Jakob Ruda), umetniki (Tujci), osemdesetletnice (Pavličkova krona), parčki (Novo življenje) in otroci, otroci, otroci. V Domačih novicah, eni izmed zadnjih Cankarjevih črtic, beremo: »Te dni – marca meseca l. 1917. – sem bral v nekem ljubljanskem dnevniku med ’domačimi novicami’ tole zgodbo: Oče in mati sta šla z doma po opravkih; otrok, sedemleten fantič, je ostal sam. Ker je bil lačen, kakor je lačen otrok, je pojedel ves kruh, kolikor ga je bilo pri hiši. In nato je v svojem strahu vzel vrvico, je napravil zanko in se je obesil.«

Otroci, ki delajo samomore, bi bili za današnji okus vendarle preveč neznosni, a nič manj »moteče« ne bi bilo spolno nadlegovanje, ki so ga pogosto deležni Cankarjevi otroci, recimo mala Metka, po kateri se v noveli Na pragu steguje ostudni, tolsti, mesnati stric, a ne le on (»Nekdo je odgrnil siloma odejo, začutila je na rokah, na prsih, na nogah težke roke, ki so iskale njenega telesa in so ga slačile«), ali pa otroško – Tinino – masturbiranje, ki ga Cankar vključi v Hišo Marije Pomočnice: »Ko je bilo tema, se je vzdignila v postelji, nekaj grdega, pregrešnega se je vzbudilo v nji. Tipala je z rokami po svojem telesu, po ubogih, tenkih, čudno zvitih in skrčenih nogah, po bokih, po komaj vzcvelih prsih. Obšlo jo je, da bi se razpraskala.« In ko divje masturbira, fantazira o parčku, dveh telesih, ki se »vroče« in »razpaljeno« stiskata. »Podoba je oživela!« Ni dvoma.

Toda Cankar ne bi bil Cankar, če ne bi šel še dlje. Štirinajstletna Pavla, glavna junakinja novele Krona, navdih za masturbiranje najde ob nočnem špeganju v sobo, v kateri se žgeta mati in njen najnovejši ljubimec. »Žile so ji bíle v sencih takó glasno, da je slišala njih enakomerno tiktakanje in da so jo motile v prisluškavanju. Ko se je vrnila v posteljo, se je premetavala dolgo in vse teló ji je bilo potno.« Si predstavljate, kako šokirane so bile mamice, ko so to pred dobrimi stotimi leti brale? Si predstavljate, kako šokirane bi bile šele danes?

Si predstavljate, kako šokirane bi bile ob vseh tistih otroških samomorih, ki preplavljajo Cankarjeve zgodbe? Toda šestnajstletni mladenič, petošolec, ki se samomorilsko utopi v noveli Melitta, bi jih spomnil na sedanje slovenske šolarje, ki jih šolajo za kapitalizem in ki jih mučijo s tekmovalnostjo, delavnostjo, produktivnostjo in učinkovitostjo, pač s tem, da morajo biti najboljši, »zlati«.

Ta Cankarjev petošolec je bil »najboljši učenec v razredu«, »najpridnejši, najspodobnejši«, samomora pa ne naredi zato, ker ima ravno čas, ali zato, ker bi rad staršem pokvaril dan, temveč zato, »ker se mu ni posrečila šolska naloga«. Staršem v poslovilnem pismu napiše: »Kdor ni več prvi, je zadnji. Jaz sem bil prvi do konca; nikjer ni drugače zapisano. Zbogom!« Ni bil za kapitalizem.

»Vso si jo je osvojil«

V grozljivkah se običajno izkaže, da so grozljive reči, ki se dogajajo junakinjam, le transfiguracije grozljivih, travmatičnih, ekstremnih reči, ki so se jim zgodile v preteklosti. Tako je tudi v Hiši Marije Pomočnice – jetične deklice, ki hirajo v bolnišnici, delajo »pokoro« za grehe staršev. Bolezen, ki jim pači, cefra in žre telesa, je le poganjek ekstremnih travm, za katere izvemo v flešbekih, malih »vzgojnih« romanih, malih bildungsromanih.

Si predstavljate, kako šokirane bi bile mamice ob vseh tistih otroških samomorih, ki preplavljajo Cankarjeve zgodbe, šele danes?

V enem flešbeku izvemo, da je šla Lojzkina mati poleti pogosto z doma, oče pa je tedaj domov vlačil druge ženske, še otroke, štirinajstletnice. »Nekoč je prišla z njim boječa, siromašno oblečena punčka, pač komaj štirinajstletna; v roki je nosila košek cvetic, kakor jih prodajajo otroci na cestah in po gostilnicah. Prišla je in je ostala pri durih ter se je ozirala na Lojzko, ki je ležala na zofi, že slečena in odeta.« Potem je odmašil steklenico vina, rekoč: »Pij!« In punčka je pila. »Z drobno boječo roko je prijela kozarec, malo je zatisnila oči in je pila; oče ji je gledal v obraz s predrznimi očmi, smeh je bil na njegovih ustnicah, v rumena, zgrbljena lica je bila šinila kaplja krvi. Objel jo je, posadil jo je bližje k sebi, posadil si jo je naposled v naročje. In punčka je pila, že so bila rdeča njena lica, prej tako bela in uboga. Ali kakor so rdela njena lica, je ginila iz njegovih tista kaplja krvi, ki je bila šinila vanje. Suha so bila zdaj, sivorumena in oči so gorele.« Lojzka je to gledala. »Tresla se je, odprla je bila čisto oči, zato da bi jo videl oče in da bi se prestrašil – ali ni je videl, smejal se je in je slačil punčko, ki je ležala v njegovem naročju in se je smejala sunkoma, pijana, pol nezavestna. Lojzka je videla, da so bile nogavice strgane, prevezane nad kolenom z navadno vrvico: videla je, da je bila uboga srajčka vsa umazana in zašita; ali telo je bilo belo in nežno, komaj so poganjale mlade prsi.« Lojzka se je od groze obrnila k steni.

V drugem flešbeku izvemo, kaj se je zgodilo Brigiti. Stanovali so v pritličju, v dveh vlažnih sobah. »Mnogo ljudi je stanovalo v tistih dveh sobah ... Časih – v soboto, kadar je bilo veliko denarja pri hiši – so napravili lep večer, jedli so in pili pozno v noč, godli so na harmoniko in plesali ... Ko je bilo že pozno, so objemali mater vsi po vrsti in so jo poljubovali, in mati je bila vesela, vsa rdeča je bila v obraz in se je smejala zvonko. In potem so šli v drugo sobo, hrupoma so zaprli duri in slišal se je čuden krik, smeh, ropotalo je in se prevračalo. Oče je ostal pri Brigiti, bled je bil in oči so se svetile čudno. Hodil je po sobi kakor pijan, nato je legel, toda ni zaspal, ker je videla Brigita, kako so se svetile v temi oči.«

Nekoč je prišel tudi Franc, kovač. Brigitina mati mu je prinesla večerjo. »Po večerji je slekla mati bluzo, da so se prikazale gole roke in Franc jo je objel in jo je poljubljal in tudi ona mu je položila obe goli roki okoli vratu. Nato je legla mati na posteljo, na odejo in se je smejala na glas, roke je bila položila pod glavo in visoko so kipele prsi. Tedaj so se odprle duri in prišel je oče. Mati se ni zgenila, ozrla se je komaj in je dejala: ’Zunaj imaš večerjo, pa tam jej!’ Oče se je okrenil, ali ko je bil že pri durih, se je vrnil, zibal se je, kakor da bi bil pijan, stopil je k Francu in Franc je zakričal in je sunil očeta v prsa, da je udaril ob steno, potem pa se je zgrudil tudi sam in vse polno krvi je bilo na tleh. Mati je skočila s postelje, vpila je ‘Franc! Franc!’ in je pokleknila k njemu. Nato je hipoma utihnila, vstala je in je šla počasi proti očetu, ki je stal ob steni in se je tresel od strahu in je iztegal roke, da bi se branil. Toda mati ga ni udarila, samo pokazala je s prstom proti durim in oče je šel.«

Mimo je prišel neki delavec in postal ob postelji. »Glava mu je klonila, oči so gledale izbuljeno in so plamtele. Brigita mu je strmela v obraz kakor začarana in se je tresla. Tako je stopil k nji, vrgel je odejo na tla in se je sklonil globoko. Na postelji je ležalo mlado telo, nelepo in grbavo, in vilo se je in je trepetalo, prsi so ječale.«

V tretjem flešbeku izvemo, da se je Tončkin oče ponovno poročil, nova mati pa je pripeljala tudi svojo hčerko, Lucijo, s katero se je slepa Tončka kmalu – pri enajstih – lezbično sprijateljila. »Pri obedu, kadar sta bila oče in mati poleg, se je sklonila k nji, položila ji je roko na stegno, stiskala se je k nji z nogami. Tončka je čutila, da je bila Lucijina ljubezen zmerom bolj vroča in divja. Nič ni pripovedovala več, vsa gorela je in trepetala, kadar sta bili sami in ni izpregovorila besede. Poleti je bilo, zunaj je sijalo žareče sonce in Lucija je zagrnila okno. Objela je Tončko in je prosila: ’Gorko je, Tončka, sleci se!’ Tončki se je smilila, ker se je tresel njen glas in je bil tako plah. ’Sama se sleci, tako je lepše ... da te vidim, kako odpenjaš bluzo!’ Tončki sami je bilo motno v glavi in roke so bile neokretne, ko so odpenjale. ’Kako si lepa, lepa; kakor angel, tako se smeje tvoj obraz. Zasmej se, Tončka!’ Tončka ni hotela, ali zasmejala se je. ’Še čisto otroške so tvoje prsi, ali bele kakor sneg!’ Lucija se je sklonila in jo poljubila na prsi, da je Tončko spreletelo. ’Poljubi me še ti, objemi me! Glej, potipaj, kako se že dvigajo moje prsi ... ali bele so, ne tako rjave in velike, kakor so Marijine ...’ Šepetali sta, obe vroči in trepetajoči, dokler se ni mračilo zunaj.«

A v goste je prihajal tudi očetov prijatelj. »Ko je prišel prvikrat, je ugledal Tončko; stopil je k nji in jo je pogladil po licih; njegova roka je bila gladka in mrzla kakor riba. ‘Tončka, ubožica!’ je dejal, ali tudi glas mu je bil gladek, spolzek kakor riba. In nato je prihajal pogostokrat, tudi če očeta ni bilo doma. Posadil si je časih Tončko v naročje, ali Tončki je bil zoprn, streslo jo je, kadar je začutila njegovo gladko in mrzlo roko. Šinila je nekoč s prsti preko njegovega obraza in spoznala je, da mu je obraz kakor roka in kakor glas – starikav, ostudnogladek ... Tako se je zgodilo, ko je bilo tiho v sobi, da jo je objel in jo pritisnil k sebi; Tončka ni mogla ne prositi in ne klicati; njegove roke, ki so se tresle, so jo dušile in od strahu ni mogla geniti. Jecljal je in iz njegovih ust ji je padla gnusna kaplja na lice. ’Tončka! ... Tončka!’ ... Ko je šel, je vsa trepetala od sramú in od groze in je legla na posteljo ... Prihajal je še zmerom, dan za dnem, in Tončka se ni mogla braniti, ni si upala klicati. Bil je zmerom bolj strašen, vso si jo je osvojil in ubogala je, kakor je hotel.«

Če vas je že ravno zanimalo, zakaj otroci v Sloveniji ne morejo spati. Zakaj jim upadajo lica. In zakaj jim kar nenadoma postane slabo.

»Jokali bodo, ko bom umrl«

A pedofilija v Cankarjevih delih je pandemična, vsesplošna, nekaj vsakdanjega, tako rekoč etabliranega. Tudi Malči v Šivilji, Tinica v črtici Kako je gospod adjunkt rešil svojo čast, Ninica v noveli Nina in Tončka v črtici O gospodu, ki je bil Tončko pobožal so še deklice, napol otroci, ko si jih spolno podredijo odrasli moški. »Blaznost je bila,« vzklikne moški, ki »kakor neumen« poljublja Malči. Moškemu, ki naskakuje Tinico, se – »silno in nezavestno« – kar vrti od ugodja. »Stala je tik pred njim in se ga oklepala za roko. Pod jopico so padale in se dvigale nežne, komaj razcvele prsi; kratko, malo čez kolena segajoče krilo je plavalo in trepetalo na finih, valovitih črtah njenih ledij; gole nožice so bile rjave in razpraskane od trnja in bodičevja. Gospod c. kr. adjunkt ji je gledal v oči z ljubeznijo in razkošjem, prsti pa so se mu potapljali v zlato morje njenih las in se igrali z mehkimi, svilenimi kodri.« Tega danes v slovenski literaturi ni več. Ne bi več letelo. Bralci tega ne bi prenesli. Cankar daje slutiti, da je vse to – od pedofilije in družinskega nasilja do otroških samomorov in otroške prostitucije, vključno s punčkami, ki se ponujajo in prodajajo (Gospodična) – produkt tedanje strašne, odvratne revščine, navsezadnje, Tončka, dvanajstletna prodajalka vžigalic, ki že pije žganje, je tako obupno revna in zapostavljena, da »dotik« nekega gospoda razume kot »kristusovsko« dobroto. Nič lepšega se ji ni zgodilo v življenju.

A tudi »domača novica« o dečku, ki se obesi, naratorju – Cankarju – ne gre iz glave. Zakaj se je deček obesil? Se je res obesil zato, ker je bil lačen in se je najedel? Ne, špekulira Cankar: »Nekoč je bil bolan, mati je stala ob njegovem vzglavju in je jokala, da so ji kapale solze na njegova lica. Takrat se mu je milo storilo: ’Jokali bodo, ko bom umrl! Tam bom ležal čisto tiho in vsi bodo jokali na glas!’« Deček se obesi zato, da bi ga imeli radi, da bi ga pogrešali, da bi jokali za njim. Umre zato, da bi ga mati ljubila.

Jasno, v današnji Sloveniji ni takšne revščine, kot je divjala v Cankarjevem času. In če že je, ni tako strašna. In če že je strašna, ni tako odvratna. In če je že odvratna, potem to – glede na družbeno bogastvo, ki se pretaka pri nas – deluje res noro.

Ko Franco Moretti v knjigi Buržuj, ki je v prevodu Ane Monike Habjan izšla tudi pri nas, govori o norosti na evropski polperiferiji ( ja, to smo mi!), ki je na prelomu iz devetnajstega stoletja v dvajseto – v Cankarjevem času – postala endemična, pravi: »Norost je endemična na polperiferiji zato, ker v teh družbah, zagozdenih nekje na sredini, kjer gospodarski valovi iz kapitalističnega jedra udarjajo z nepojmljivo in hiperbolično silo, neracionalno vedenje postane nekakšen refleks, ki reproducira svetovne dogodke na ravni individualnega življenja.«

V Sloveniji, v kateri je sedanjost vedno le zadnji stadij – ali pa zadnji modni krik – preteklosti, so imeli navdih le pesniki, vsi ostali pa so bili le pridni, delavni, marljivi, prizadevni, natančni, vztrajni, tako da se je kapitalistična delovna etika potem vedno spodvila navznoter, v agresivnost in plenilstvo navznoter, v odkrito, nesramno, direktno, suho izkoriščanje in zatiranje bližnjih in najbližjih, v notranji kolonializem. In svetovne dogodke in velike zgodovinske dosežke so pri nas zamenjali družinsko nasilje, mizoginija, šovinizem, etnonacionalizem in ksenofobija, ki so tako endemični, kot da so edini način, da Slovenija ostane v koraku s časom.