Horacio Castellanos Moya: Služkinja in rokoborec

+ + + +

Lokal zraven mestne mučilnice

Za vse, ki ne poznamo salvadorske zgodovine in krvavih začetkov osemdesetih let, v katerih se Moyev roman Služkinja in rokoborec dogaja, je situacija na terenu precej nepregledna: zraven centralne zgradbe varnostnih sil, ki imajo sicer tudi bolj skrite lokacije, s katerih potem vozijo manj pomembne kadavre do klifa in čez v morje, pripadnike uglednih družin pa skrivaj zakopavajo zraven, je lokalček. Tam malicajo mačetarji, mojstri brutalnosti, in nekakšni detektivi, ki sicer po ulicah lovijo oporečnike in jih potem tudi ohlajene odvažajo. Tam se vsi ozirajo za mladoletno spogledljivko, sicer pa je to idealno mesto za vohunjenje, kar postopno ugotovi tudi gostinka, malo zaskrbljena, ker ji je denar priskrbel sin, ki ga srečuje samo zakrinkanega in na skrivaj in ki ima očitno s krvavimi operativci svoje namene.

Na drugi strani sta cerkev (katoličani so skoraj komunisti, vmes nekajkrat ponovi politično slabše osveščena medicinska sestra) in univerza, kjer je varno in kamor si uniformiranci in agentje v civilu ne upajo. Zraven so barikade in zažiganje avtobusov, skrite celice in napadi na varnostni esteblišment pa posamezniki, ki izginjajo in je vsem jasno, da je to zlovešče in njihova vrnitev vprašljiva. Igra med obojimi, ki jo Moya opisuje v romanu, je nepredvidljiva. Tri generacije ene družine so lahko vpletene, ne da bi vedele druga za drugo, vsak prikriva svoje početje in celo priče večinoma gledajo stran, zaradi strahu, zaradi pouličnih aretacij, zased in maščevanja že koga, zakritega, zakrinkanega, kakorkoli.

Ravno takšno družino postavi Moya v ospredje pisateljskega zanimanja – služkinja iz naslova poizveduje, kje sta se izgubila mlada zakonca, pri družini katerih dela že vse življenje, njena hči medtem ilegalno zdravi tiste, ki so jih med mučenjem zašuštrali in bi jih oživili, da bi dobili več informacij, sin pa je v mestni gverili.

Služkinja in rokoborec je krut in surov roman. Pelje nas v mučilnice in odškrtne mentaliteto varnostnih sil, ki imajo poleg uradnega delovanja tudi tajno, delujejo kot eskadroni smrti in stvari jemljejo v svoje roke. Teror je vsesplošen in v ta vrtinec nasilja posežejo mali ljudje, ki se sicer bojijo izpostavljati in vedo, kako malo je treba, da te katera od strani prepozna za sovražnika, vendar se zavedajo tudi tega, da se vsesplošnemu nasilju ni mogoče skriti.

Salvadorski pisatelj Horacio Castellanos Moya (letnik 1957) zgodbo izpisuje skozi delovanje nekaj akterjev na obeh straneh, v kratkih, surovo ogolelih stavkih, faktičnih in skopih, ker se o zadevah ne da pisati s pripovedno strastjo, je preveč mučno. Skozi notranje poglede se nam izpiše surova zgodba o družini, ki jo je nasilje ločilo in postavilo na različne bregove in Moya ne prizanaša: njegova knjiga, ki je imela Thomasa Bernharda v naslovu, čeprav je govorila o tamkajšnji, srednjeameriški situaciji, je vzburkala javnost in pisatelj je moral po grožnjah Salvador zapustiti. Tudi to je dokaz, da se ne zadržuje.