Mamma Mia! Spet začenja se

zadržan

Bitka talentov.

Kar je tu dobrega, ni novo – in kar je novega, ni dobro. Še sreča, da nekje proti koncu vstopi Cher, alias Ruby Sheridan – Sophiejina lasvegaška babica. Ne, ne kopljite, v originalu pred desetimi leti je ni bilo. In tudi v življenju Sophie (Amanda Seyfried) je ni bilo. Ni ji bilo do tega, da bi bila babica – zdaj se je odločila, da je babica. Toda ko spusti glas in – v duetu s komaj slišnim in zato nemotečim Andyjem Garcio, alias Fernandom – zahrumi Fernando, velehit kvarteta Abba, imate vsaj za minuto ali dve občutek, da ne gledate le karaok, na katerih nastopajo – okej, »pojejo« in po malem tudi »plešejo« (ni kaj, Waterloo, ki je bil polom za Napoleona, je polom tudi za tale mjuzikl) – novi obrazi, ki so tako hormonski in obenem tako puritanski, da se jih naveličamo, še preden vstopi Cher.

In da ne bo kakšnega nesporazuma – Meryl Streep, njen duh pravzaprav, se pojavi šele po Cher, medtem ko se Donnini ljubimci, Pierce Brosnan, Colin Firth in Stellan Skarsgard, in njeni prijateljici, Christine Baranski in Julie Walters, pojavljajo, a niso bistveni. Mamma Mia 2 namreč ni sequel, temveč prequel, ki nas odpelje v prokreativno preteklost, med nove obraze, ki igrajo Donno (Lily James) in njene tri ljubimce, tako da lahko potem Sophie, zdaj tudi sama noseč a ( ja, »spet začenja se«), v slogu sodobnih telenovel odkriva (skrivnosti! intrige!), kako je njena mati – Donna – sploh zanosila. Film in igralci oživijo le med glasbenimi točkami, sicer pa bolj ali manj počivajo, kot da bi nam hoteli reči: tole, kar gledate zdajle, je resda brez veze, tako da se ne bomo preveč trudili, a počakajte, da slišite I’ve Been Waiting For You! In potem I Have A Dream – in potem The Name of the Game – in potem Mamma Mia (končno! vendarle!) – in potem Super Trouper – in potem One Of Us – in potem My Love, My Life – in potem Knowing Me Knowing You – in potem Dancing Queen!

In res se ne trudijo: tu so preverjeni velehiti ansambla Abba – le zakaj bi se trudili z ostalimi elementi? In film nam to ves čas dopoveduje: kaj bi še radi – a niso dovolj vsi ti velehiti? Mamma Mia 2, ki nam sicer nekajkrat pokaže, da je videl videospote za štikle Abbe, ki jih je pred davnimi leti posnel Lasse Hallström (Agnetha Fältskog in Anni-Frid Lyngstad s profila iz oči v oči), je primer lenobnega filma: ko se ne vrti velehit, film preprosto umre. Kar je seveda dobra – četudi nenamerna – metafora sodobnega neoliberalnega kapitalizma, ki je obseden z učinkovitostjo in ki ga zanimajo le produkti (artikli, štikli ipd.), ki so zelo uspeli, res zelo, tako zelo kot velehiti Abbe. Celote ni več – štejejo le še tisti deli, le še tiste epizode, ki jih je mogoče dobro prodati. Mamma Mia 2 je film brez domišljije – in obenem produkt družbe, ki ji je zmanjkalo domišljije. Fredric Jameson je nekoč za Raymonda Chandlerja – kronista in produkt družbe, ki ji je zmanjkalo domišljije – rekel, da je nekaj epizod in osebnostnih tipov stalno ponavljal pod različnimi preoblekami. »Vendar je Chandler rad dokazoval, da je pri vprašanjih stila pretental občinstvo, ko mu je dal nekaj drugega (ali boljšega), kot je hotelo, in ga tako zadovoljil navkljub njemu samemu.« Temu filmu – tako tipičnem za sodobni Hollywood – pa manjka natanko to: da bi publiko zadovoljil navkljub njej sami.